Južnoafriško pogrezanje v državljanski konflikt
Nemiri V državi poteka krčevit boj za oblast tistih, ki so se nekoč – za ceno življenja in dolgoletnega trpljenja – borili za svobodo
Čeprav so se v zadnjih dneh razmere v Južni Afriki vsaj nekoliko umirile, so siloviti nemiri v provinci KwaZulu-Natal in Johannesburgu do obisti razgalili družbeno, ekonomsko in politično realnost države, ki že dolgo ne pluje več na evforičnem valu »mavričnega naroda«, temveč na zaporednih uničujočih valovih ene od najvišjih stopenj neenakosti, korupcije, brezposelnosti, nekompetentnega vodenja, nasilja, kolektivne travme, kriminala in, tudi, »tovariških« zaslug znotraj vladajočega Afriškega nacionalnega kongresa (ANC), ki je že zdavnaj opravil zgodovinsko nalogo, v sedanjosti pa se, milo rečeno, ne znajde najbolje.
Izkupiček enega tedna nemirov, najhujših po letu 1994 in koncu apartheida, ki so v provinci KwaZulu-Natal in v nekaterih četrtih Johannesburga (provinca Gauteng) sledili odhodu nekdanjega predsednika Jacoba Zume na prestajanje petnajstmesečne zaporne kazni (izogibanje sodišču, ki ga obtožuje korupcije), je 212 mrtvih, 2500 ranjenih (ravno toliko je bilo aretiranih) in za zdaj neizmerljiva, a resnično velikanska gmotna škoda – posledica ropanja, razbijanja, ludizma, nasilnih obračunov in, predvsem, sproščenega ventila dolgega kopičenja frustracij. Individualnih in kolektivnih.
Teden dni so gorele ulice Durbana in drugih obalnih mest ob Indijskem oceanu. Besne množice so se spopadale s policisti in med seboj, hkrati pa so v podobah, spominjajočih na april 2003 v Bagdadu po padcu režima Sadama Huseina, agresivno praznile trgovine, lokale in tovarne. Zaprla so se pristanišča, blokirane so bile ključne prometnice. Oblasti so vpoklicale 25.000 vojakov.
Nikakor ni šlo le za politično jezo, posledico sodnega obračuna z nekdanjim predsednikom, ki prihaja prav iz province KwaZuluNatal, ki se nekaj časa ni hotel predati oblastem. Oblastem, ki jih je vodil med letoma 2009 in 2018 – v času, ko je mavrična Južna Afrika po organizaciji na oko čudovitega, a dolgoročno za državo in prebivalstvo močno škodljivega svetovnega prvenstva v nogometu (primerjava z olimpijskimi igrami v Atenah leta 2004 se ponuja sama od sebe), (p)ostala mit; oblastem, ki jih dejansko predstavlja ena sama stranka – Afriški nacionalni kongres, znotraj katerega že vrsto let poteka spopad za prevlado.
Boj za prevlado in brutalna neenakost
Ravno boj med nekdanjim predsednikom Zumo ter sedanjim Cyrilom Ramaphoso, nekdanjim sindikalistom, ki je neskončno obogatel z gospodarskimi programi za opolnomočenje temnopoltega prebivalstva, je ob veliki gospodarski krizi, iz leta v leto stopnjujočem se policijskem nasilju in skoraj nepojmljivi neenakosti največ prispeval k eksploziji uličnega nasilja: nobenega dvoma namreč ni, da je za nasiljem v provinci KwaZulu-Natal stal del Afriškega nacionalnega kongresa, ki je ostal zvest bivšemu predsedniku, sicer nekdanjemu veteranu boja proti apartheidu in sojetniku Nelsona Mandele na otoku Robben.
»Dogodki, ki smo jim bili priča zadnji teden, niso bili nič manj kot nameren, koordiniran, dobro načrtovan napad na našo demokracijo,« je med petkovim obiskom v Durbanu dejal predsednik Ramaphosa in ljudem obljubil, da ne bo uvedel izrednih razmer. »Te akcije so bile namenjene slabitvi našega gospodarstva – s tem naj bi povzročile socialno nestabilnost in resno ogrozile, če ne celo razgradile demokratično državo,« je bil oster predsednik, ki se dobro zaveda, da ima med prebivalstvom in tudi znotraj ANC ogromno nasprotnikov. Upravljanje pandemije – v Južni Afriki je nedavno spet zmanjkalo cepiv – je njegovo pozicijo še oslabilo, nasprotniki pa mu v klasičnem rasističnem spinu očitajo, da »igra igro belih elit«. To je velikanska neumnost.
Rok trajanja za iskanje izgovorov v zgodovini, četudi le polpretekli, se namreč izteka tudi znotraj Afriškega nacionalnega kongresa.
Padli ideali
Južna Afrika – kot družba – razpada po šibkih šivih: v svetu, v katerem človekove pravice postajajo slaba šala, kjer se krepijo različni rasizmi in kjer neenakost pospešeno narašča tudi zaradi upravljanja pandemije novega koronavirusa, skrajno občutljiva država plačuje visoko ceno. Ideali so padli. Ostale so le še parole. In krčevit boj za oblast tistih, ki so se nekoč – za ceno življenja in dolgoletnega trpljenja – borili za svobodo. Proti fašizmu apartheida, belski nadvladi, brutalnemu militarizmu: proti svetu, ki se, dobro naspan in osvežen, ponovno prebuja.
Nemogoče je (pre)dolgo prodajati zgodbo o uspehu. Dejstva so preprosto preveč očitna; trohnenje gospodarstva in družbe prehitro, da ga ne bi bilo mogoče opaziti. V Južni Afriki je brezposelnost trenutno 32-odstotna. Med temnopoltim in indijskim prebivalstvom je nekajkrat višja. A najvišja je med mladimi – kar 75-odstotna. Zelo poveden je naslednji podatek: pod pragom revščine živi 64 odstotkov temnopoltih prebivalcev Južne Afrike in le en odstotek belcev. Dostop do elektrike in pitne vode še zdaleč ni samoumeven. Zdravstvo se kruši. Več kot polovica prebivalstva že živi pod pragom revščine, petina gospodinjstev pa se sooča za lakoto. Zdaj, ko se oblasti ukinile pandemični dodatek, bo revščine gotovo še več.
Zadnji teden smo v Južni Afriki videli nastavke njene prihodnosti.
• V južnoafriških nemirih ni šlo le za politično jezo.
• Južnoafriška družba razpada po šibkih šivih, revščine bo še več.
• Trohnenje gospodarstva in družbe je težko spregledati.
Zadnji teden smo v Južni Afriki videli nastavke njene prihodnosti.