Brzice dobrega in zla
Literatura in etika Šestnajsta samostojna knjiga Toma Virka ob znanih literarnih delih razpira vprašanja o razmerju med literaturo in etiko
V zbirki Novi pristopi je pri založbi LUD Literatura nedavno izšla Literatura in etika, šestnajsta samostojna knjiga zgodovinarja, teoretika, esejista, prevajalca in profesorja Toma Virka, v kateri je kot nadaljevanje teoretske monografije Etični obrat v literarni vedi (LUD Literatura, 2018) ob analizi odlomkov znanih literarnih del – v knjigi najdemo Homerja, Hezioda, Voltaira, Goetheja, Dostojevskega in Bulgakova, pa Poeja, Nietzscheja, Camusa, Toni Morrison in številne druge – obravnavano večplastno razmerje med literaturo in etiko.
Virk v predgovoru zapiše, da je »dobršen del tradicionalne, tako normativne kot deskriptivne etike oziroma filozofije morale temeljil na predpostavki, da je mogoče definirati absolutna etična načela in vrednote, nato pa glede na ta načela posamezna dejanja opredeliti kot dobra in slaba«, a takšna predpostavka ni le abstraktna, temveč glede na kompleksnost človekovih dejanj in motivov tudi neživljenjska in omejujoča; tisto, kar je kos takšni kompleksnosti in razslojenosti, ni filozofija (vsaj ne v celoti), temveč literatura (zlasti roman), ki ni le »simulaker realnosti v vsej njeni življenjski polnosti«, temveč »tudi njihova refleksija, je najprimernejši diskurz za ubesedenje etičnih dilem, situacij, razmerij«.
Prav ta ugotovitev, do katere so se dokopali tudi filozofi, kot so Martha Nussbaum, Richard Rorty in Alasdair MacIntyre, in ki je v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja v literarni vedi povzročila etični obrat, čez knjigo vodi tudi Virka, ki sprva postoji ob etiki homerskega sveta (prepad med starogrškimi vrednotami in tistimi, ki jih je ustoličilo krščanstvo, je namreč – nepresenetljivo – zevajoč). Ker so etični standardi odvisni tudi od družbenih, političnih in kulturnih ureditev, je za interpretacijo Homerjevih epov, ki sta tedaj (po poročanju Sokratovega učenca Ksenofota) služila kot moralna vodnika mnogim generacijam, s tem pa za razumevanje starogrškega sveta ključno dejstvo, da si je moral v odsotnosti upravnega državnega sistema posameznik pravico poiskati sam; ob tem pa jih (poleg usode in bogov, ki usmerjajo in uravnavajo) združuje interes po samoohranitvi. Cenjeni so bili namreč posamezniki, ki so bili pripravljeni in zmožni opravljati svojo dolžnost – braniti in ohranjati skupnost – ob tem pa so (z današnjega gledišča) cilji upravičevali sredstva.
Toda »zraslost etike in morale z družbeno strukturo« se začne najpozneje v 7. stoletju pred Kristusom rahljati, ob vzpostavitvi denarne ekonomije pa se spreminja tudi vrednostni sistem, ki zdaj povzdiguje delo in poslovno uspešnost (pojavijo se tudi prvi zametki nam tako dobro znanega vrednostnega relativizma); pri tem odigrata osrednjo vlogo Heziodovi pesnitvi Teogonija ter Dela in dnevi, v katerih (v izrazito didaktični naravi) slavi poroko oblasti z zakonom, trdo delo in pravičnost.
Če lahko posameznik pri Homerju »dobro, uspešno, srečno življenje« doseže z izpolnjevanjem svoje – družbeno dodeljene – funkcije in pri Heziodu s trdim delom, se starogrška tragedija sooča z vrednotami, izrazito ločenimi »od natanko določene družbene vloge«. Kot povzema Martha Nussbaum, grška tragedija ne prikazuje le moči usode, temveč »kaže dobre ljudi, kako delajo nekaj takega, kar je sicer v nasprotju z njihovim etičnim značajem in nagnjenji«, a to počnejo zaradi zunanjih okoliščin. Virk nas povede skozi Agamemnona in tebanski cikel, ob tem pa – s številnimi primeri in tehtnimi razmisleki – prikaže etične dileme, ki se v atiški tragediji za protagonista »iztečejo slabo, tragično«, etično življenje pa ostaja (skorajda) nedosegljiv cilj.
Nezmožnost enotne etične resnice
Knjiga Literatura in etika nas iz antike zatem povede na polje literarne teodiceje – odnosa med obstojem zla in božjo pravičnostjo, dobroto – in s tem k delom Voltaira, Dostojevskega in Bulgakova. Če Voltaire v znamenitem romanu Kandid ali optimizem parodira metafizični optimizem, ki predpostavlja, da za vsako – tudi zlo – dejanje obstaja razlog, se Bulgakov v Mojstru in Margareti oklepa vere, da je človek »po naravi dober, le okoliščine ga pripravijo do tega, da počne zlo« (v luči dejstva, je Bulgakov živel v času Stalinovega sejanja smrti, je takšen sklep ne nazadnje razumljiv), v Bratih Karamazovih pa etična vprašanja niso le izpostavljena, temveč so tudi mojstrsko in polifono uprizorjena, spojena v konglomerat razmislekov in odgovorov, ki nakazuje ne le kompleksnost življenja, temveč tudi nezmožnost enotne etične resnice in nujnost njenega nenehnega preizpraševanja.
Zatem Tomo Virk postane pri vprašanju vesti in avtorjih, kot so Poe, Camus, Bartol in Nietzsche, ob romanu Bralec pa analizira Schlinkov postopek vzbujanja empatije do nekdanje paznice v nacističnem taborišču, ki dovoljuje »nemogoče: da lahko razumemo, ne da bi se odrekli sodbi«, ob tem pa s sklicevanjem na Hannah Arendt izpostavlja »nevarnost banalnosti zla«; zlo namreč ne tiči le v tistih najbolj krutih in brezsrčnih, temveč »potencialno skoraj v vsakem človeku«. Ob romanu Ljubljena Toni Morrison ter delih Borgesa ( Božji napis) in Coetzeeja ( Sramota) tematizira etiko drugosti in sprejemanje drugega, v zadnjem poglavju, v katerem analizira roman Philipa Rotha Človeški madež, pa opozarja na anomalije politične korektnosti.
Tomo Virk nam v podrobnem, prepričljivem in izrazito dostopnem pregledu spreminjajočega se razmerja med literaturo in etiko (ob tem morda pogrešamo analizo sodobnih del, a Virk to morebiti prepušča bralcu) ne ponuja le vpogleda v etična vprašanja, ki jim že tisočletja skušamo najti bolj ali manj ustrezne (in nemalokrat nasprotujoče si) odgovore, temveč izpostavlja tudi pomen in pomembnost takšnih preizpraševanj, ki ne smejo ostati le na ravni posameznika (čeprav je tam njihov logični začetek in konec). Virk bralcev ne spodbuja le k prebiranju literature (in s tem k refleksiji omenjenih dilem), temveč z analizo številnih skrbno izbranih odlomkov nakaže, kako ključno je dela brati premišljeno in poglobljeno, ob tem pa bralke in bralce za roko vodi čez brzice, ki jih čakajo na poti.
Literatura ni le »simulaker realnosti v vsej njeni življenjski polnosti«, temveč »tudi njihova refleksija, je najprimernejši diskurz za ubesedenje etičnih dilem, situacij, razmerij«.