Ocenjujemo
Razstava
Slikarstvo zdaj! kustos Andrej Medved Galerija Monfort, Portorož
O krizi slikarstva se govori že najmanj pol stoletja, spisanih je bilo že nič koliko pogrebnih govorov in objavljenih nešteto osmrtnic, in vendar se zdi v povsem solidni formi. Ne gre zgolj za kvantiteto – recimo na spletni strani Saatchi art lahko izbirate med pol milijona platen –, temveč tudi za kvaliteto. Kljub oznakam o arhaičnih pristopih, ki naj bi bili odveč in démodé, ostaja stvarni, alegorični in fantazmagorični status slikarstva nedotaknjen. Precej bombastičen oziroma kar alarmanten naslov razstave Slikarstvo zdaj! (podkrepljen s klicajem), ki jo je pripravil kustos Andrej Medved in se je po predstavitvi v novogoriški Mestni galeriji zdaj preselila še v portoroško razstavišče Monfort, se tako zdi odveč. Današnji čas res ljubi kolosalno in spektakularno, na tej ravni funkcionirajo tudi mediji, saj so se principi forsiranja megaprojektov, začinjenih s takšnimi in drugačnimi banalnimi zanimivostmi in pikanterijami, iz političnega in splošnega družbenega okolja prenesli tudi v sfero umetnosti, kar pa ne pomeni, da je določena umetniška zvrst ali tehnika v krizi ali celo tik pred izbrisom.
Ena od magičnih razsežnosti umetnosti je tudi v tem, da lahko inventiven avtor s koščkom oglja na papirju ustvari podobno sugestivno in intrigantno podobo kot, recimo, Ai Weiwei z devetdesetimi tonami jekla, ki ga je – z veliko logističnimi problemi in enormnimi stroški – pred leti pritovoril v Kraljevo galerijo v Londonu. Kar seveda ne pomeni, da je Weiweiev opus prazen megalomanski spektakel, nikakor ne, v današnji vizualni produkciji imamo veliko sijajnih instalacij in veliko obupnih slikarskih del (ter seveda obratno), res pa se je slikarstvo oziroma vsa ustvarjalnost, ki temelji na dvodimenzionalnem nosilcu, znašla v zatišni legi in zato nekoliko na margini zanimanja.
Kar je v obdobju, ki slavi kreacijo celovitih mizanscen, velike formate, haptičnost in taktilnost, nove tehnološke prijeme ter interaktivnost pravzaprav samoumevno. Slikarstvu poleg tega kljub še tako nazorni narativnosti praviloma umanjka neposrednega aktivističnega in družbenokritičnega naboja, že sama narava medija v sebi nosi drugačen ontološki in fenomenološki značaj. Čeprav tudi tukaj ni umestna kategoričnost, platno z nešteto variacijami informacijskih kodov, struktur, mrež in ne nazadnje same materialne pojavnosti lahko nudi več dimenzij percepcije kot še tako minuciozno oblikovan tridimenzionalni objekt. Prav tako lahko slika ustvarja bolj intenziven suspenz kot neredko na videz izredno kompleksna, v biti pa pogosto povsem premočrtna ali celo pretirano preprosta sporočilnost drugih medijev.
Medved je na razstavi združil izredno raznorodne slikarje in slikarke, kar se zdi še ena vprašljiva odločitev, četudi je to danes ustaljen način prezentiranja. Bolj kot splošen princip variatio delectat naj bi verjetno takšen koncept dokazoval vitalnost slikarstva in neizmerno raznolikost vsebinskih in formalnih možnosti, ki jih še vedno ponujajo platno, barva in čopič, čeprav o tem pravzaprav nikoli ni bilo dvoma. Kot da bi slikarstvo imelo tako obskuren položaj, da bi morali smisel njegovega obstoja dokazovati s sila različnimi likovnimi rešitvami, ki segajo od groteskno-fantastičnih prizorov, prek neomodernističnih odmevov magičnega realizma, subtilnih reinterpretacij eksistencialnih vprašanj, perfekcionizma estetizirane likovne površine, do iluzionizma in geometrijskega raziskovanja prostorskih členitev. Vsak od izbranih avtorjev oziroma avtoric nedvomno sodi v vrh aktualne slovenske likovne produkcije, vsak bi si tudi zaslužil obsežno individualno predstavitev, takšna nekoliko izsiljena kohabitacija, kjer nekateri že po zunanji strukturi svojih del dominirajo in ugrabijo večino pozornosti, ni optimalna. Verjetno takšnemu vtisu v veliki meri prispeva tudi portoroško razstavišče Monfort, nekdanje skladišče soli, ki so ga pred tremi leti s precejšnjim pompom »preuredili« v galerijo, vendar s skromnimi ambicijami. Resda transformacije industrijskih objektov v kulturne namene pogosto funkcionirajo solidno, včasih tudi sijajno, vendar to v primeru Monforta ne drži. Slike, celo tiste največjih dimenzij, se v ogromnem prostoru izgubijo, osvetlitev je nedomišljena in predvsem nezadostna, pravzaprav se zdi, da hala s specifično lastno »temno materijo« posrka vso energijo prostora in tudi energijo artefaktov v njej. Slikarstvo zdaj? Nedvomno, vendar z nekoliko bolj premišljenim izborom, predvsem pa predstavljeno po optimalnih razstavnih standardih.
Peter Rak
Nekoliko izsiljena kohabitacija različnih avtorjev, kjer nekateri že po zunanji strukturi svojih del dominirajo in ugrabijo večino pozornosti, ni optimalna.