Volkov okoli nas je veliko
Irena Svetek Kriminalni roman Rdeča kapica išče odgovore na vprašanje kdo, predvsem pa, zakaj
Slovenski literarni prostor je bogatejši za še eno serijo kriminalnih romanov, tokrat izpod peresa pisateljice Irene Svetek. Njen osrednji protagonist je okrožni državni tožilec Mio Aurelli. V prvem delu, Rdeča kapica, s sodelavci preiskuje umor trinajstletnice v parku Kodeljevo.
Ali oziroma kdaj bo serija zaživela tudi na zaslonih, je morda še prezgodaj govoriti, a glede na njeno atraktivnost in trende niti ne. Avtorica, ki je na področju literarnih ved doktorirala iz teoretske psihoanalize, je pred tem napisala tri romane. Prvi, Od blizu (2004), je prejel nagrado za najboljši prvenec in nominacijo za kresnika, sledila sta Sedmi val (2011) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014). V zadnjih letih se ukvarja predvsem s pisanjem scenarijev za filme ter televizijske nanizanke in nadaljevanke. Po tem vzoru je zastavila dramaturški lok knjižni seriji in posameznim romanom v tej seriji. V Rdeči kapici, zlovešče postavljeni v sivo, hladno in turobno novembrsko Ljubljano, razrešuje ozadje umora mladoletnice, hkrati pa naplete mrežo likov, od katerih ima vsak svojo (tragično) zgodbo in kar nekaj med njimi jih je po spletu nenavadnih (ne) naključij medsebojno povezanih. Nekatere, ki smo jih v romanu le bežno srečali, bomo podrobneje spoznali v nadaljevanjih, zgodb drugih bomo deležni še z drugih perspektiv. Pripovedni liniji vsebinsko in zgradbeno kompleksnega romana sta dve, ena sega v preteklost, druga je zasidrana v sedanjosti. Obe razkrivata usode travmatiziranih posameznikov in razbitih družin, ki jih pestijo odvisnosti od drog, alkohola, iger na srečo ter fizično, psihično in spolno nasilje, katerega storilci so tako moški kot ženske in celo otroci oziroma mladostniki – zaznamovani z bolečino, ki jo nosijo s sabo, jo prenašajo naprej, da postane prekletstvo – volk že menja dlako, nravi pa ne, in tako človek človeku ostane volk. Z izrisovanjem psiholoških profilov književnih likov pisateljica podaja vzgibe, vzroke, povode za njihova dejanja ter tako ponudi nov pogled v njihovo razumevanje.
Pred vstopom v zgodbo citirate odlomek iz pesmi Nicka Cava & The Bad Seeds med drugim [
ki se pomenljivo sklada z dejanji tragičnih likov v knjigi. Cava 'slišimo' tudi pozneje v romanu, njegova glasba vam je blizu – je to nekakšen njegov
Lahko bi se reklo. V Nicka Cava sem se zaljubila v osnovni šoli, ko sem šla v osmem razredu prvič na njegov koncert v Križanke. Tam se je zgodila ljubezen, ki me še danes spremlja. Nekaj najpomembnejših obdobij v mojem življenju je povezanih z njegovo glasbo in mislim, da je z glasbo podobno kot s Proustovimi magdalenicami in njihovim okusom. Tesno je povezana s spominom. Pesmi Nicka Cava so zame okus po otroštvu, okus po mladosti in tja se rada vračam. Najbrž sem nekaj pesmi podzavestno umestila v roman, je pa res, kot pravite, da se The Mercy Seat pomenljivo sklada z dejanji likov v romanu, kar sem tudi hotela izpostaviti. S citatom na začetku sem ciljala na usodo antagonista, ki ji, kot je razvidno iz vsebine, ni mogoče ubežati.
Vedno sem gledala dokumentarne filme o resničnih umorih, brala knjige o serijskih morilcih … Danes mi je jasno, da je bilo vse, čeprav tega takrat še nisem vedela, z namenom.
Rdeča kapica je v izvirniku francoskega moralista Charlesa Perraulta nekoliko drugačna od tiste bratov Grimm – po tem, ko volk babico in deklico poje, jima ni več pomoči. Tudi v romanu se nekatere usode in travme prenašajo iz generacije v generacijo, nauk pa, če parafraziramo Perraulta, ostaja enak: volkov je več vrst, a najnevarnejši so tisti, ki se mladim, lepim, neposlušnim dekletom najbolj dobrikajo in približajo. Kako bi to komentirali?
Roman je sestavljen iz treh poglavij: prvo ima naslov Kodeljevo,
Sine, sprijazni se s tem, da je človek zver. Večina nas samo ni prisiljenih v situacije, v katerih bi ta zver prišla na plano.
kapica v romanu Rdeča v njem že na začetku najdemo žrtev, umorjeno trinajstletno dekle, ki leži sredi parka na Kodeljevem, oblečena je v rdeč plašč, pod plaščem pa gola. To je prva Rdeča kapica, kajti vsak, ki je prebral roman, ve, da ni edina. To je lahko odgovor na vprašanje o travmah, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. V drugem poglavju, ki ima naslov Volk, je kar nekaj volkov. Poglavje se začne z Aurellijevim očetom, ki je bil osem let v zaporu, ker je ubil dva člana svoje družine, tu je tudi mož Aurellijeve sestre, ki jo strašansko pretepa, in seveda lik, ki je nekoga umoril, kar se pozneje pokaže za ključni člen v zgodbi. Hotela sem pokazati, da volk ni samo morilec, volkov okoli nas je veliko, vendar na žalost nimajo vsi volčjega obraza, da bi jih prepoznali. 'Ob vsej socialni integraciji, ob vseh družbenih normah in moralnih kodeksih, s katerimi živimo, ostaja človek zver. Njegovi možgani temna celina.' Glavno vprašanje je seveda kdo, še bolj pa, zakaj. Kako ste v zgodbo vpletli psihoanalizo?
Freud je nekoč rekel, da so ženski možgani temna in neraziskana celina, jaz pa sem si citat izposodila in ga aplicirala na človeka na splošno, kajti v to verjamem. Kolikokrat slišimo zgodbe o povprečnih, recimo temu, 'normalnih' ljudeh, ki naenkrat zagrešijo nepredstavljive zločine. Lahko gre za ženske, moške, celo mladostnike in ne nazadnje tudi otroke.
Preden ste začeli pisati roman, ste sanjali Rdečo kapico v parku Kodeljevo, ko ste ga končali, ste izvedeli, da je vašo mamo – nekdanjo tožilko – nekdo klical Rdeča kapica. Se je krog tako sklenil, kot se v romanu naposled sestavijo zgodbe?
Včasih se tako zgodi v življenju. Ko sem kot šestnajstletnica delala v arhivu na tožilstvu, sem prebrskala vse spise, povezane z umori, prebrala vse, kar se je dalo, čeprav, seveda, tega ne bi smela. Vedno sem gledala dokumentarne filme o resničnih umorih, brala knjige o serijskih morilcih … Danes mi je jasno, da je bilo vse, čeprav tega takrat še nisem vedela, z namenom. Veliko sem se naučila o forenziki, o psihi morilcev, o patologiji sociopatov, psihopatov. Vse to mi zdaj pride zelo prav.
Gabriela Babnik je v
zapisala, da ima Rdeča kapica tudi feministično noto – kaj pravite na to?
Ženski liki v romanu jasno spregovorijo, ne nazadnje tudi mrtvo dekle nikakor ni ovito v celofan, čeprav gre za otroka. Tu imamo tudi lik psihiatrinje, ki se ne sramuje svojih seksualnih fantazij in jih brez težav realizira. Ženske, z izjemo ene pasivne, imajo v romanu močen glas.
Pišete o tem, kar vas zanima, in v slogu tistega, kar radi berete. Katere so po vašem mnenju glavne značilnosti dobrega kriminalnega romana?
Verjamem, da mora vsak roman, ne samo kriminalni, zadostiti določenim kriterijem, da postane dober. Če pogledamo s formalne strani, morata biti jezik in struktura dodelana, kajti zgodba je lahko še tako privlačna, toda če jezik šepa, je težko uživati v njej. Psihološki profili likov morajo biti dobro zgrajeni, kajti ravno liki nas vodijo skozi zgodbo in jo tudi kreirajo. Dobra kriminalka, ki je neke vrste tragedija, mora imeti dva dela, zavozlanje dramskega vozla in njegovo razvozlanje, o tem je ne nazadnje pisal že Aristotel v Poetiki. Oba dela sta med seboj ločena s peripetijo, kar pomeni nenaden preobrat. To dramaturgijo je treba upoštevati, če ne, se lahko zgodba hitro sesede vase, saj nima trdnega ogrodja, ki bi jo držalo.
Osrednji junak serije je okrožni državni tožilec Mio Aurelli, tudi njega preganjajo demoni, ki jih odganja z alkoholom in kockanjem. O delu tožilcev, postopkih in drugem ste se posvetovali z mamo, pa vendar je Aurelli v preiskovanje zločina morda vpleten bolj, kot so tožilci sicer – kot bi on bil Holmes, kolegi pa njegovi Watsoni – zakaj?
Mio Aurelli je protagonist in protagonisti so vedno v ospredju. Kot tožilec vodi predkazenski postopek in usmerja kriminaliste. Na začetku je na terenu, potem vodi delo iz pisarne. Aurelli je tudi privatno povezan z vodjo oddelka za krvne in seksualne delikte, kriminalistom Alešem Vidmarjem, ki preiskuje primer. Poznata se zelo dobro in njuno sodelovanje je svojevrstna simbioza, ki pripomore k rešitvi primera.
Zgodba drugega romana je družinska tragedija epskih razsežnosti, gre za ljubezensko zgodbo, katere bistvo je v dejanjih prejšnje generacije, kar se mi vedno zdi zanimivo, namreč brskanje po preteklosti, to daje zgodbi potreben misterij.
Pri pisanju tega romana ste se poglobili tudi v staroverstvo. Kaj vas je nagovorilo k temu? Slovenci imamo krasno mitološko izročilo, vendar na žalost zelo malo vemo o njem, zato sem se odločila, da bom dala staroslovanskim bogovom glas in iz njihove zgodbe sestavila roman. Gre za lepo, po drugi strani pa neverjetno kruto vsebino, kar je za psihološki kriminalni roman izjemen atribut. Gospodar volkov, volčje noči, volčji pastir, to je mitološko izrazoslovje, to so mitološke sintagme, tega si nisem sama izmislila, le izbrala sem eno, ki mi vsebinsko najbolj ustreza.
Čez kak mesec naj bi začeli pisati še tretji del serije. Za kaj boste porabili vmesni čas?
Za jadranje. Zelo se že veselim počitnic in obiska jadranskih otokov.