Pustite nam, da naredimo tisto, kar znamo
Kot zdravnik sem veliko razmišljal o cepljenju in vsem, kar se dogaja v zvezi z njim. Nikoli si nisem mislil, da se bom kadarkoli v svoji karieri toliko ukvarjal s komunikacijo in prepričevanjem, ali je nekaj dobro.
Ko se je zgodil koronavirus, je bilo luč na koncu predora cepivo, ki nas bo vrnilo v običajne tire. Z upanjem smo spremljali napredek znanstvenikov in nihče ni niti pomislil, da se bomo ukvarjali s prepričevanjem, ali cepivo sploh vzeti. Zdaj pa smo tukaj. Polni skepticizma, raznih teorij. Ne bom vas žalil, da ne veste, kaj je dobro za vas. Ne bom se ustavljal ob najrazličnejših ukrepih, zakaj, do kdaj. Vem pa nekaj. Naredili smo, kar smo morali, da bi obvarovali vas in vaše najdražje pred najhujšim. Še vedno verjamem, da delamo to. Še vedno verjamem, da smo Slovenci sposobni videti širšo sliko in najti kredibilne informacije.
Čeprav smo priča poplavi najrazličnejših strategij v povezavi s cepljenjem, se nobena v resnici ni dovolj dobro obnesla, da bi imeli dovolj visoko precepljenost. Nismo še na točki, ko bi lahko v miru pričakali naslednji val in ga celo spremenili v sezonsko nihanje respiratornih okužb.
Osebno nisem zagovornik represivnih metod, kot jih uvajajo nekatere evropske države. Grobo in represivno ni prava pot. Prava pot so informacije, preverjena dejstva, stimulativne metode in odprta diskusija. Najti je treba tisto, kjer boste do pravilnih zaključkov prišli sami, pri čemer smo vam na razpolago.
Zadnjih nekaj mesecev imamo v bolnišnici precejšen kaos. Posledice epidemije so na prvi pogled prešle, vendar pa smo med epidemijo skoraj zaustavili program specialističnih ambulant, ki pa je bil steber stabilnosti slovenskega zdravstva. Na tej točki ne bomo ocenjevali, kaj vse je s sistemom narobe. Veliko lahko izboljšamo, vendar vse tudi ni tako slabo. Dejstvo je, da je bila učinkovitost sistema pred epidemijo vsaj dvakrat večja kot med njo, predvsem za internistiko. Tudi preostali del zdravstva se je v najhujšem valu vsaj delno ustavil, razen seveda najnujnejših urgentnih primerov. Samo predstavljamo si lahko, da so bili slikovne diagnostike, laboratorij in druge stvari zdesetkani, kar v kruti praksi pomeni izgubljena življenja. Vsi tisti, v katerih je takrat tlela še ozdravljiva bolezen, so za nas izgubljeni. In poti nazaj ni.
Prerazporeditev kadra je bila narejena na podlagi določil ministrstva za zdravje in je bila odrejena glede na lokacijo bolnic in število prebivalstva. Jasno je bilo, da smo gasili požar. Tam, kjer je močno gorelo, smo gasili. Tistega, kar je tlelo, nismo imeli možnosti niti opaziti. Epidemija nam je pokazala veliko obrazov. Tako dobre kot tudi take, ki bi jih radi čim prej pozabili. Na eni strani velika kolegialnost zaposlenih v zdravstvu, ki so nesebično pomagali pri opravljanju svojega poslanstva in so v bolnišnici ostali tudi več kot 300 ur na mesec. Vem, rekli boste, da bi za tako visoke dodatke tudi vi storili enako. V to debato se ne bom spuščal, rekel bom samo, da zame osebno ni nič vrednejšega od mirnega spanca in objema moje družine. Vsak mora na koncu tudi sebi položiti račune, in če verjamete ali ne, tudi zdravniki smo iz ljudje iz mesa in krvi, ne pa ekonomsko nenasitni roboti.
S tem pismom ne bom rešil vseh problemov. Ne bom tarnal, kako lahko odhod štirih kolegov zamaje našo ustanovo in kdo vse je odšel h koncesionarjem. Vsi smo utrujeni od metanja žogice, radi bi delali to, za kar smo se šolali, to pa je – pomagali in zdravili ljudi. Ne samo za koronavirusom, na svetu je še marsikaj drugega, to še predobro veste vsi, ki se prebijate skozi čakalne vrste. Če grem še korak dlje, ne mislim, da smo bogovi, in ne trdim, da je medicina vsemogočna. Vendar znamo pozdraviti veliko in v prihodnosti bomo še več. Življenjska doba se podaljšuje, iz dneva v dan lahko ozdravimo več bolezni, zaradi katerih smo v preteklosti umirali.
Pustite nam torej, da naredimo tisto, kar znamo. V ambulantah in diagnostiki. Zato, da bodo lahko srčne bolezni pravočasno prepoznane, karcinomi ugotovljeni in zdravljen visok krvni tlak.
Zatorej, spoštovane državljanke in državljani, vaša neizpodbitna pravica je, da se zaradi strahu ne cepite, vendar premislite, ali se ne boste cepili zato, ker ste podlegli neki »anticepilski teoriji«, ali vaša odločitev temelji na konkretnih dejstvih. Nismo prvič v epidemiji in tudi zadnjič ne. Nikoli ni in ne bo enostavno in nikoli nobena odločitev ne bo niti dobra niti prava za čisto vse. Mora pa biti dobra in prava za večino.
In dovolj je obnašanja, kot da na svetu obstaja samo koronavirus. Jutri vas lahko doleti diagnoza, ki bo veliko hujša od tega, da ste se odločili za cepivo. Lahko bi vas pozdravili, če bi do nas prišli pravočasno, pa niste mogli. Ali je to res prava pot?
Želim si normalizacije razmer, v katerih ne bom gasil požara v intenzivni enoti, ampak se bom lahko v ambulanti posvetil vaši babici, stricu ali teti in jim svetoval potrebno diagnostiko oziroma napisal zdravila, ki jim bodo pomagala, da bodo še naprej kakovostno živeli.
Naj prevlada razum. Hvala vsem, ki ste se cepili. Hvala tudi vsem tistim, ki se še boste!
Grobo in represivno ni prava pot. Prava pot so informacije, preverjena dejstva, stimulativne metode in odprta diskusija.