Slovenci daleč od povojnih olimpijskih vrhov
Živahno dogajanje v obdobju pred drugo svetovno vojno in nekaj let po njej
Šved Sigfrid Edström (1870-1964) je bil kot podpredsednik iz nevtralne Švedske tako rekoč prisiljen komisarsko prevzeti vodenje MOK, ko je leta 1942 umrl Belgijec Henri Baillet-Latour. Po koncu 2. svetovne vojne je leta 1946 postal tudi njegov uradni naslednik. Uspešen švedski inženir, industrialec in menedžer je funkcijo odložil že po šestih letih po končanih POI 1952 v Helsinkih na Finskem.
Bil je strasten in uspešen atlet, šprinter, ki je pretekel 100 metrov hitreje od 11 sekund, 150 m pa kar v 16,4 sekunde, kar bi bil ob svojem času svetovni rekord. Ker pa tedaj ni bilo enotnih tekmovalnih pravil, ni bil nikdar uradno razglašen za svetovnega rekorderja. Postal je prvi predsednik Mednarodne atletske zveze (IAAF) in v tej vlogi je prav on oblikoval enotna pravila o priznavanju rekordnih dosežkov v kraljici športa.
Zaslužen je, da se je že tri leta po skoraj šest let trajajoči 2. svetovni vojni in samoumevni odpovedi dveh zimskih in poletnih OI (1940 in 1944) olimpijsko gibanje vrnilo na športno sceno s prireditvama v St. Moritzu in Londonu. Nemci so mu hvaležni, da so se po prepovedi nastopa na obeh igrah leta 1948 že čez štiri leta spet vrnili v olimpijsko družino na ZOI v Oslu in POI v Helsinkih. V inski metropoli so se na olimpijski športni sceni leta 1952 prvič predstavili športniki Sovjetske zveze.
To je bil pomenljiv korak naprej k univerzalnosti olimpijskega gibanja, obenem pa je tudi začetek prestižnega dvoboja med kapitalističnim Zahodom in vzhodnoevropskim socialističnim taborom, ki je trajal ves čas dolgega obdobja hladne vojne do padca berlinskega zidu ob iztekanju leta 1989.
Brez gimnastičnih asov brez upov na kolajne
Druga svetovna vojna je na slovenski šport po osvoboditvi še lep čas metala dolge sence. Brez nekdanjih gimnastičnih zvezdnikov se kakšnih rezultatskih presežkov slovenskih športnic in športnikov na POI 1948 in 1952 preprosto ni bilo mogoče nadejati. Podoben položaj je vladal v slovenskem zimskošportnem taboru, ki je nasploh še bolj zaostajal za tedaj vodilnimi državami in je pred vojno le počasi lovil korak z bolj izurjenimi tekmeci.
V St. Moritzu so se pozimi 1948 med 18 izključno slovenskimi udeleženci še najbolje odrezali tekači v štafeti 4x10 km (9.) in tedaj že 40-letni Jeseničan Franc Smolej na 50 km (15.). Visoko uvrstitev je s padcem po najdaljšem skoku na olimpijski tekmi zapravil Mojstrančan Janez Polda.
Jugoslovansko zastopstvo je v Londonu 1948 osvojilo dve srebrni kolajni. Atlet Ivan Gubijan je bil 2. v metu kladiva, z 2. mestom pa se je izkazala tudi nogometna reprezentanca Jugoslavije, v kateri je igral tudi Zagrebčan slovenskega rodu Ivan Oskar Jazbinšek, pozneje (tudi) trener NK Dinamo.
Med 12 slovenskimi udeleženci so bili dva atleta in atletinja, ki so ostali daleč od inala, prav tako štirje telovadci ( jug. ekipa je bila 10.) ter tri telovadke (ekipno 7. mesto). Bolje sta se odrezala plavalca: Ciril Pelhan je bil 5. s štafeto 4x200 m prosto, še boljši z enako uvrstitvijo Tone Cerer na 200 m prsno.
Maloštevilčno slovensko zastopstvo (5) je na ZOI 1952 v Oslu zapustilo soliden vtis z dotlej najboljšimi rezultati Janka Štefeta v smuku (13.), tekačice Angele Kordež (16. na 10 km) in Janeza Polde (16. v skokih). Nič kaj boljše se ni godilo slovenskim olimpijcem (le 10 v 94-članskem zastopstvu Jugoslavije!) na POI v Helsinkih 1952.
Jugoslovanski junaki v inskem glavnem mestu so bili člani zmagovite posadke četverca brez krmarja splitskega VK Gusar ter nogometaši in vaterpolisti, ki so osvojili srebrni lovoriki. Med 10 slovenskimi udeleženci so omembe vreden rezultat z 8. mestom dosegle le telovadke v skupinskem nastopu z obroči!
Prvi Američan na čelu MOK
Peti predsednik MOK, Avery Brundage (1887-1975), je kot edini Američan doslej vztrajal na čelu mednarodnega olimpijskega gibanja kar 20 let (1952-1972). Kot vplivnega predsednika Olimpijskega komiteja ZDA (1928-1953) so ga julija leta 1936 izvolili v MOK. V mladosti je bil uspešen atlet in je leta 1912 nastopil na igrah v Stockholmu v peteroboju in deseteroboju. Izviral je iz delavskega razreda, vseeno pa je končal študij gradbeništva na Univerzi Illinois in pozneje obogatel z gradnjo nebotičnikov in investicijami.
Nikdar za svoje delo v športu ni (s)prejel nobenega denarja. V vlogi športnega funkcionarja je opozoril nase, ko je uspešno preprečil ameriški bojkot poletnih OI 1936 v Berlinu. Te so Nemčiji resda zaupali že pred prihodom nacistov na oblast. Ko se je to kmalu za tem vendarle zgodilo in se je začelo preganjanje Judov, so ti v ZDA sprožili kampanjo za bojkot iger v Berlinu.
Avery Brundage, ki je oboževal Nemce in Nemčijo, je zato hote ali nehote ostal v spominu svojih sodobnikov tudi kot simpatizer nacistov in zagrizen konzervativec, ki je do zadnjega branil vse bolj sporne olimpijske paragrafe amaterizmu. V ta sklop sodi tudi njegovo nasprotovanje, da bi iz MOK zaradi apartheida izključili Južnoafriško republiko.
(Nadaljevanje sledi).