Najlepši deček na svetu in ilm, ki je uničil njegovo življenje
Björn Andrésen je bil čudovito lep deček, najstniška zvezda Viscontijeve filmske klasike Smrt v Benetkah, posnete po noveli Thomasa Manna. Pol stoletja pozneje ga še vedno preganjajo podobe trpljenja, ki mu ga je povzročil film. V novem dokumentarcu Najlepši deček na svetu, ki sta ga avtorja Kristina Lindström in Kristian Petri predstavila v Cannesu, vidimo Andrésena petdeset let pozneje, pri šestinšestdesetih, kako sedi v Stockholmu, z belo brado in dolgimi belimi lasmi je prej videti kot Gandalf iz Gospodarja prstanov. Imel je petnajst let, ko ga je Luchino Visconti zasedel v vlogi Tadzia, angelsko lepega dečka, objekta poželenja starejšega skladatelja, ki ga občuduje od daleč, v dvorani hotela na Lidu.
Ko ga vprašajo, kaj bi danes rekel Viscontiju, brez premisleka odgovori: »Luchino je bil nekakšen kulturni predator, ki bi žrtvoval karkoli in kogarkoli za svoje delo.« In kaj je Viscontijev film pomenil za njegovo življenje? »Precej spodobno je uničil moje življenje.« Viscontijeva klasika ni bila Andrésenova prva avdicija. Štiri leta pred tem je njegova mama, s katero sta živela sama, naredila samomor; po njeni smrti ga je vzgajala babica, ki si je za lepega vnuka zamislila filmsko kariero in ga nenehno vozila na avdicije. Med drugim je igral v prvencu Roya Anderssona Švedska ljubezenska zgodba (1970), zato se mu je »zdelo čisto v redu«, poletna služba pač, da bo igral še v Smrti v Benetkah. Igralec Dirk Bogarde, ki v filmu igra ostarelega skladatelja, je v spominih zapisal, da je Andrésen posedoval skoraj mistično lepoto, a da si mladenič ni želel pozornosti, da sploh ni hotel biti igralec. Visconti naj bi ga med snemanjem skrbno in ljubosumno varoval, ni smel na sonce, da si ne bi uničil kože, ni smel plavati, nihče se ga ni smel dotakniti, a ko je bilo snemanja konec, ga je odpeljal v gejevske klube.
A šele po tem, ko je bil film zunaj in dosegel tak uspeh, se je začel pravi pekel. Londonska premiera, na kateri je srečal kraljico Elizabeto, je bila lahen vetrc v primerjavi s tem, kar se je zgodilo v Cannesu, ko ga je nenehno oblegala obsedena množica fenov. Čista mora, a mora je bila tudi njegova vrnitev v šolo. Pri dvajsetih se je znašel v Parizu, kjer mu je starejši mecen ponudil stanovanje, od koder naj bi hodil na avdicije za filmske vloge, kmalu je imel kup oboževalcev, a vse skupaj se je končalo veliko bolj dramatično, očitno tako, da o pariškem obdobju ne zmore govoriti. V dokumentarcu Najlepši deček na svetu je veliko bolečine in žalosti, sploh ko govori o podrobnosti maminega samomora, o tem, kako je sam izgubil otroka, preživeti sta mu pomagala suhi črni humor in filozofski duh. »V tistem odnosu ni bilo empatije ali sočutja, zato bo vedno imel občutek, da je bil izrabljen in zlorabljen,« je za Guardian povedala režiserka Kristina Lindström.