Vlada nima krilatega konja, si ga pa želi?

Varnost Komuniciranje predstavnikov oblasti o orodju za vohunjenje škodi prizadevanjem Sove

»Vsi bi ga imeli, hkrati pa vsi obsojali tiste, ki ga imajo,« je ob sliki pegaza na twitterju včeraj zapisal državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič. Varnostni strokovnjak Branko Lobnikar se je strinjal, da bi država, ki da kaj na svojo varnost, ob strogih varovalkah in nadzoru izraelsko orodje za spremljanje komunikacij morala imeti, Mahničev način komuniciranja o tej temi pa se mu je zdel nesprejemljiv in škodljiv za prizadevanja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova).

Z besedilom, ki je navedeno na začetku tega članka, je Mahnič, precej verjetno nehote, sprožil plaz zgroženih odzivov uporabnikov družbenih omrežij. Nekateri so se spraševali, ali se državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade hvali, da ima vlada razvpiti izraelski program za prisluškovanje in nadzor državljanov, ali odobrava uporabo tega programa, ali zgolj nekoliko neposrečeno duhoviči in provocira politične nasprotnike.

Odgovor smo poskušali dobiti pri Branku Lobnikarju, prodekanu za raziskovalno dejavnost in predstojniku katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. »Tudi če bi država pegaz imela, o čemer močno dvomim, bi bilo dobro, da

Branko Lobnikar bi ga imela, če bi dala kaj na svojo varnost, seveda ob ustreznem nadzoru in preprečevanju morebitnih zlorab. O komuniciranju državnega sekretarja za nacionalno varnost o tem pa menim, da resen človek na njegovem položaju ne bi tako komuniciral,« je dejal Lobnikar.

Ob tem je spomnil, da se Sova že nekaj časa trudi povečati zaupanje državljanov v obveščevalno-varnostno dejavnost v državi, kot eno od orodij na poti do tega cilja pa vidijo premišljeno komunikacijsko strategijo. »Sova se dalj časa trudi okrepiti delovanje službe, ki jo država nujno potrebuje za zagotavljanje nacionalne varnosti. Izboljšanje strategije komuniciranja je eden od načinov, in če koordinator tega področja v vladi meni, da je pravi način, da na takšen način izziva, jaz tega ne razumem,« je poudaril Lobnikar.

Sogovornik verjame, da bi Slovenija kot sorazmerno bogata članica Evropske unije in del razvitega sveta morala imeti na voljo tudi sporno izraelsko orodje za spremljanje komunikacij. Ne zato, da bi z njim prisluškovala državljanom, temveč zato, da bi ob spoštovanju v zakonodaji predpisanih varovalk lahko učinkoviteje spremljala dejavnosti tistih, ki ogrožajo nacionalno varnost. »Naj se vrnemo k prisluškovanju po kavarnah, kot se je to počelo v 19. stoletju?« se je retorično vprašal sogovornik.

Morda bi bilo dobro, da bi tudi politiki dvakrat premislili, preden bi objavili nekaj, kar bi lahko škodilo službi, ki zagotavlja nacionalno varnost.