Žrtve zahtevajo odkrit pogovor o vzrokih za napad
Deseta obletnica tragedije Norveška politika je v prvih letih po dogodkih na Utøyi stavila na izogibanje delitvam
Majhen otok nedaleč od Osla se je 22. julija 2011 zapisal v zgodovino kot prizorišče največje tragedije na norveških tleh po koncu druge svetovne vojne. Deset let zatem se preživeli in svojci žrtev napada na Utøyi, ki ga je izvedel radikalizirani skrajni desničar Anders Behring Breivik, sprašujejo, ali je norveška družba resnično naredila dovolj za to, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Vprašanje je bilo več kot na mestu pred današnjo obletnico bombnega napada v Oslu in strelskega napada na Utøyi, v katerih je umrlo 77 ljudi, od tega večina najstnikov, ki so se udeležili poletnega tabora podmladka norveške delavske stranke, nevedoč, da bodo dogodki tistega dne tako močno zaznamovali njihovo življenje. Med njimi je bila tudi takrat šestnajstletna Astrid Eide Hoem, ki ji je uspelo pobegniti pred Breivikovimi streli. Imela je srečo; veliko njenih prijateljev in znancev se ni vrnilo z otoka.
Pred dnevi je za AFP povedala, da obžaluje, da se Norveška po vseh teh letih še vedno ni spopadla s političnim vidikom napada. »Razpravljali smo o spomenikih. Razpravljali smo o Breivikovem duševnem zdravju. Toda nismo se pogovorili o politični ideologiji v ozadju,« je poudarila Astrid Eide Hoem, ki je lani prevzela vodenje podmladka delavske stranke.
Vzroki za radikalizacijo
Opozicijska stranka si na prihajajočih septembrskih parlamentarnih volitvah obeta vrnitev na oblast – v tem primeru je obljubila tudi preiskavo in obračun z vzroki za radikalizacijo v norveški družbi. Čas za to je po vsem sodeč dozorel.
Med tistimi, ki menijo, da je Norveška pri obravnavi dogodkov 22. julija zanemarila politične ideje, ki so gnale Breivika, je tudi Thomas Hylland Eriksen, socialni antropolog in profesor na Uni
• Med žrtvami so bili večinoma mladi udeleženci poletnega tabora.
• Norveška je pri obravnavi napada zanemarila njegovo politično plat.
• Rasizem in ksenofobija sta se po napadu razširila.
Žrtve verjamejo, da jih je družba utišala, ko se je odločila, da je za napad kriv izključno terorist in ne ideologija, ki ga je gnala.
verzi v Oslu. »V večini medijskih poročil in v knjigah, ki so izšle po napadu, je bil poudarek na njegovem otroštvu, njegovi odvisnosti od videoigre world of warcraft in na različnih psiholoških dejavnikih,« je Eriksen, ki se je sojenja proti množičnemu morilcu udeležil kot priča obrambe, pojasnil za Delo. »Premalo se je govorilo o dejstvu, da je Breivika privlačil etnični nacionalizem z elementi belskega supremacizma, ki je na Norveškem vselej obstajal poleg bolj vključujočega tradicionalnega nacionalizma.« V tem pogledu imajo žrtve napada, ki se zavzemajo za odprtje tega vprašanja, prav, je prepričan sogovornik.
Njihove občutke je pred današnjo obletnico nazorno popisala tudi novinarka Åsne Seierstad, med drugimi avtorica knjige o ozadju najbolj tragičnega dneva v norveški povojni zgodovini. Žrtve po njenih besedah verjamejo, da jih je družba utišala, ko se je odločila, da je za napad kriv izključno terorist, ki bo verjetno do konca življenja ostal za zapahi. »Toda mladi politiki si zdaj želijo, da se spregovori tudi o njegovih idejah,« je zapisala. Idejah o negativnih učinkih priseljevanja in večkulturnosti, ki vsekakor niso prišle od nikoder, ampak so jasno zastopane v norveški politiki, med drugim v ideološki podlagi desničarske Stranke napredka, katere član je bil desetletje tudi Breivik.
Ne več ista država
Norveška politika je zlasti v prvih letih po napadu stavila na spodbujanje enotnosti in se tako poskusila izogniti delitvam v prepričanju, da bi v nasprotnem primeru zmagale ravno Breivikove sprevržene ideje. Toda vse se ni izšlo po načrtu.
Spremembe so bile manj dramatične, kot je bilo mogoče pričakovati, je poudaril profesor Eriksen. »Družba je napad pustila za seboj, v upanju, da se kaj takšnega ne bo več ponovilo.« Toda rasizem in ksenofobija, ki sta bila integralni del napadalčevega svetovnega nazora, sta po mnenju sogovornika v zadnjem desetletju bolj in ne manj razširjena, mediji in politika pa se z njima najverjetneje nočejo spopasti ravno zaradi strahu, da bi vse skupaj privedlo do večje polarizacije. To je zgolj ena od stvari, ki kažejo, da Norveška ni več ista država, kot je bila pred 22. julijem 2011.