Pismo iz davnine

Kozma Ahačič dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec

Potrebujemo sistem, ki bo nagrajeval tiste, ki si drznejo pisati kompleksno, tiste, ki uporabljajo jezik, ki je preprosto dober, zgleden.

Na letošnji maturi se je po naključju (posamezne pole namreč žrebajo in nekatere nikoli nimajo sreče, da bi prišle med dijake) znašla tudi jezikovna analiza nekega mojega besedila o zgodovini slovenščine. To je nenavaden občutek. Po eni strani je lepo videti, da trud z besedilom ni šel v nič in da se je besedilo sestavljavcem mature zdelo uporabno; po drugi strani pa besedila, ki jih dijaki analizirajo na maturi iz slovenščine, verjetno za njih v tistem trenutku niso ravno prijetno branje.

Nekaj dni po rezultatih mature pa me je čakalo presenečenje. Dobil sem elektronsko sporočilo maturanta Andraža (prijazno mi je dovolil, da ga omenim z imenom). To seveda ni bilo ne prvo ne zadnje pismo, ki sem ga dobil z vprašanji ali pobudami na temo mature – a bilo je dovolj nenavadno, da sem zastrigel z ušesi in se mu malo bolj posvetil. Jezik tega pisma je preprosto – pel svojo glasbo. Bil je oseben, dodelan, nosil je pridih tiste sodobne starinskosti, ki jo občutimo ob branju sodobnih prevodov starih nemških in latinskih pisem slovenskih intelektualcev. Pisec je začel s skoraj šolsko captatio

benevolentiae, nujnim pridobivanjem bralčeve (torej moje) naklonjenosti. Bistro, a hkrati odločno, s trdnimi stališči. In hitro prešel na bistvo: pisal mi je, ker ima občutek, da »slovenščino čutite kot živo entiteto, ki čarobno poveže realno z idejnim, materialno z duhovnim in realnost z abstrakcijo, razumete njen ritem, zven, slog; slovenščine ne vidite kot mrtve črke na papirju, temveč kot nosilca vseobsegajoče stvarnosti, nosilca, po mnenju E. A. Poeja, exquisite horror of their

reality (izjemne grozote njihove lastne resničnosti)«.

Nato je nadaljeval, kot bi nekdaj Primož Trubar in Sebastijan Krelj, ko sta pisala Adamu Bohoriču o barbarskem stanju tedanje slovenske kulture: »In ker sem sam podobnih misli, ker si upam trditi, da mestoma uvidim slutnjo, senco slovenščine, ki jo vi preučujete vsak dan, se na vas obračam z nenavadno prošnjo. Moj maturitetni literarni esej so ocenili, milo rečeno, precej strogo. Ker pa kritika ne izhaja iz vsebine, kot je predvidevati, temveč se večina kritik zgrinja zoper slog jezika in strukturo, se na vas obračam s prošnjo, da bi moj esej prebrali in mi posredovali zgolj svoje mnenje. Vem, da si drznem veliko, morda preveč, pa vendar se za pomoč zatekam k vam, saj vprašanje ni pedagoške ali lektorske narave: gre za slog, za gibčnost besede, ki omogoči, da zgodba v eseju zaživi. Zavedam se, da je vrednotenje sestavka, kakršen je esej, zahtevno delo, predvsem zato, ker je treba vedno razmišljati o povsem novih vizijah, ki jih razvija pisec (seveda z dobro utemeljitvijo), hkrati pa želim biti ob morebitnem ugovoru zoper oceno pomirjen, da ne živim v lastni utvari.«

Takoj sem šel brat esej, ki mi ga je maturant poslal v priponki, da bi preveril, ali morda ni pisma zanj pisal kdo drug, mu ga stilno izbrusil, popravil. A vsak dvom, vsaka previdnost je bila odveč. Tudi esej je bil napisan zelo dobro, predvsem pa je imel isti, zdaj že prepoznavni slog: modernost z nekoliko baročnim, a zelo dobro umerjenim patiniranjem. In ta esej je zbral dve točki od osmih za jezikovno pravilnost in eno točko od šestih za slog! Zakaj? Zato, ker obstoječi način točkovanja ne ocenjuje jezika in sloga kot celovitega vtisa, sestavljenega iz več komponent, ampak zgolj odšteva točke ob napakah ali ob formulacijah, ki bi bile v povprečnem besedilu lahko neposrečene. Zato ker obstoječi sistem spodbuja povprečne eseje v čim bolj preprostem, »varnem« jeziku, po možnosti brez zapletenega vejevja odvisnikov, kjer lahko zgrešimo kako vejico, ali brez vrinjenih polstavkov, kjer si ocenjevalci vejico lahko razlagajo drugače, kot si jo je pišoči.

Če bi naš maturant pisal v preprostem, šolskem, šolarskem jeziku, bi dosegel vse točke. Ker je pisal v nadpovprečnem, je bil kaznovan. Ocenjevalci v morju povprečnih spisov pri maturantu (ki prav zato ne bo zlati maturant) niso prepoznali, da gre pri nekaterih izrazih za zelo enovit osebni jezikovni slog. To pa bi morali spodbujati in prepoznati – ne pa šteti kot napako oziroma rabo neustrezno zaznamovanih besed. Hkrati pa so verjetno prepoznali dober jezik, a so morali zaradi neustreznega sistema odštevati za drobne napake v kompleksnem besedilu enako število točk, kot bi jih za velike napake v jezikovno skromnem besedilu.

To se mora končati.

In se, kot kaže, tudi bo. Glavna ocenjevalka na maturi je pred dnevi zagovarjala svoj doktorat prav na temo ocenjevanja jezika pri eseju, tudi predsednik maturitetne komisije za slovenščino je odločen, da se morajo stvari urediti, kar je poudaril že v svojem programu ob kandidaturi za predsednika komisije. »Odštevanje točk« in vzbujanje lažnega videza, da se pri eseju res ocenjujeta tudi jezik in slog, morata nadomestiti celostna ocena jezikovne pravilnosti in celostna ocena stilistične ustreznosti in kompleksnosti besedila.

In zakaj se to še ni zgodilo? Predvsem zato, ker večina v maturitetni komisiji tak premik še vedno presoja s pozicije stroge delitve odstotkov na jezik in književnost – in ker bi bila takšna sprememba mogoča samo ob razmerju 30 odstotkov književnost (torej vsebina eseja) : 10 odstotkov jezik (zdaj je »jeziku« odmerjenih 20 odstotkov), kar bi pomenilo, da bi bili esejska in jezikovna pola točkovno izenačeni.

Toda mi bolj kot razmislek o točkah potrebujemo odlične ocene odličnih esejev. Potrebujemo sistem, ki bo nagrajeval tiste, ki si drznejo pisati kompleksno, tiste, ki uporabljajo jezik, ki je preprosto dober, zgleden. Tiste, ki jim z odličnimi ocenami ocenjen povprečen izdelek preprosto ni dovolj. To vse pa potrebujemo, ker si želimo maturantov in maturantk z visoko jezikovno zmožnostjo, torej s sposobnostjo, da tudi v realnem življenju pišejo besedila, ob katerih bomo lahko mi vsi kot družba uživali v jeziku in se z njim poigravali. So odstotki, dodeljeni tej ali oni poli, res vredni tveganja, da to priložnost izpustimo in vzgajamo prihodnje rodove za »varno« jezikovno povprečnost? Smo ob ukvarjanju z najslabšimi pozabili na najboljše?

Spoštovani člani in članice maturitetne komisije! Poznamo se in vem, da se trudite. Toda: imate primer, da sistem ne deluje. Rešitev je že daljši čas pred vami. Boste naredili korak naprej?