Ivan Trajkovič: Verjamem, da lahko premagam prav vsakogar
Slovenski aduti Najboljši slovenski tekvondoist se spogleduje tudi z olimpijsko kolajno – Zadovoljen bo, če bo Tokio zapustil brez obžalovanj
Ivan Trajkovič že vrsto let spada v svetovni vrh olimpijskega tekvondoja. V svoji vitrini ima že dve (bronasti) kolajni s svetovnih prvenstev (Puebla 2013 in Muju 2017) ter dve z evropskih prvenstev (drugi je bil v Manchestru 2012 in tretji šest let pozneje v Kazanu). Z 29-letnim Bistričanom bodo morali tekmeci v težki kategoriji (nad 80 kg) resno računati tudi na olimpijskih igrah v Tokiu.
Ali že čutite tekmovalno tremo pred začetkom olimpijskega turnirja?
Ne, treme načeloma nikoli ne čutim, če pa že zaznam določeno napetost, se je poskušam čim prej znebiti. Najraje se borim sproščen, saj sem takrat najbolj osredotočen na svoje naloge.
S čim bi bili zadovoljni in s čim nezadovoljni v Tokiu? Zadovoljen bom, če bom Japonsko zapustil brez obžalovanj, kakršna sem imel po OI leta 2012 v Londonu, kjer sem bil sposoben pokazati več. Na žalost sem tam po vrhunski prvi rundi »zmrznil« (z Južnokorejcem Dong-Minom
Ivan Trajkovič (levo) je že vrsto let eden najboljših tekvondoistov v težki kategoriji.
Čajem je v uvodnem dvoboju izgubil s 4:9 – op. p.). Verjamem, da lahko, kadar sem stoodstoten, premagam prav vsakogar, zato si zagotovo želim kolajno. A trenutno razmišljam le o prvem nasprotniku; šel bom iz borbe v borbo.
Kateri so glavni favoriti v vaši kategoriji nad 80 kilogramov? Udarna dva sta vsekakor Rus Vladislav Larin in Južnokorejec
Kjo-Don In, ki sta bila v zadnjih štirih letih tudi najbolj stanovitna. Zelo neugoden bo tudi Kubanec Rafael Yunier Alba Castillo, svetovni prvak izpred dveh let v Manchestru.
Koliko jih je po vašem sposobnih osvojiti kolajno?
Dejansko nas je kar 14 borcev od 16, kolikor nas je v kategoriji, sposobnih poseči po katerem od odličij. Zato ne bi bilo presenečenje, če bi si jo priboril katerikoli od nas.
Najbolj se spominjam, kako dobro je bilo za nas športnike poskrbljeno v olimpijski vasi, kako smo bili izolirani od zunanjega sveta, tako da dejansko nismo čutili nobenega pritiska. Vsak je imel mir, da se je pripravljal za nastop, kakor si je sam želel in kakor mu je najbolj ustrezalo.
Katere so vaše prednosti v primerjavi s tekmeci? Imate tudi kakšno pomanjkljivost?
Moji največji prednosti sta hitrost in raznolikost, slabost pa je ta, da sem najmanjši in verjetno tudi najlažji v kategoriji.
Kako bi ta korejski borilni šport opisali tistim, ki ga ne poznajo?
Čeprav je tekvondo polnokontaktni borilni šport, ni niti malo nevaren. Je
Največji prednosti Ivana Trajkoviča sta hitrost in raznolikost. zelo hiter in dinamičen, zna biti zelo privlačen, najbolj pa nas od drugih sorodnih borilnih športov loči to, da uporabljamo predvsem noge. Za otroke je zelo zanimiv, je koristen, ker razvija vse motorične sposobnosti. V Sloveniji imamo zelo dober trenerski kader, ki je usposobljen za delo tako z otroki kot z vrhunskimi športniki.
Poškodbe so sestavni del slehernega vrhunskega športa, seveda tudi tekvondoja, v katerem so mogoči tudi nokavti. Katera je bila vaša najhujša poškodba? Moram priznati, da sem bil že na začetku članske kariere kar grdo nokavtiran. Ampak to je bila ena od boljših stvari, ki se mi je zgodila, saj sem ugotovil, da nokavt ni nič strašnega in da se mi ga ni treba bati. Drugače pa sem imel kar nekaj poškodb, med najhujšimi sta bili zlomljena čeljust in strgana stegenska mišica. A sem vselej hitro okreval, tako da nikoli nisem bil dalj časa odsoten z blazin.
Na kakšen način si krajšate čas na potovanjih?
Ko sem bil mlajši, sem zelo rad bral, še zlasti Harryja Potterja. V zadnjem obdobju zelo rad rešujem križanke in podobne uganke, včasih odigram kakšno igrico na telefonu, od filmov pa si najraje pogledam kakšne o superjunakih (Maščevalci) ali pa komedije, akcijske, srhljivke …
Kako gledate na položaj slovenskega tekvondoja?
Zelo se dviguje, še zlasti od OI v Londonu, pri čemer imam v mislih predvsem rezultate, ki so tudi plod dobrega dela naše zveze. Odtlej smo osvojili prve tri kolajne na članskih svetovnih prvenstvih, z njimi se – če odmislim aprilski turnir v Sofiji – redno vračamo domov z evropskih prvenstev in tudi v mlajših konkurencah posegajo po odličjih na največjih tekmovanjih. Imamo nekaj odličnih mladih športnikov in upam, da jih bomo čez nekaj let spremljali na OI.
Lahko pri nas dobro živite od tega športa?
Ne morem se pritoževati. Z uspehi, ki sem jih dosegel, sem dobil zaposlitev vrhunskega športnika v Slovenski policiji. A do sem je dolga in težka pot. Nikakor se ne moremo primerjati z medijsko bolj priljubljenimi športi, ampak med kariero sem finančno preskrbljen, kar mi je najpomembnejše.
Kje se vidite čez tri, pet, deset let?
Nisem si še naredil dolgoročnih načrtov, ne razmišljam še niti o koncu športne poti, se pa zavedam, da moja kariera ne bo trajala večno. Ko bom začutil, da je dovolj, se bom poslovil. Dokler pa bom zdrav, se dobro počutil tako na treningih kot na tekmah in čutil, da lahko osvajam kolajne na velikih tekmovanjih, bom vztrajal na blazinah. Trenutno sicer zaključujem magisterij na Fakulteti za šport v Novem Sadu in zagotovo bi rad v prihodnosti ostal povezan s športom.
Na začetku članske kariere sem bil kar grdo nokavtiran. Ampak to je bila ena od boljših stvari, ki se mi je zgodila.