Slovo Averyja Brundagea po poletnih OI v Münchnu
Olimpijske igre in šport na Slovenskem (5) Peti predsednik MOK se je leta 1972 zapisal v zgodovino z besedami: Igre se morajo nadaljevati!
V spominu široke športne javnosti bo peti predsednik MOK Avery Brundage ostal predvsem kot mogočnež, ki je pozimi leta 1972 tako rekoč na lastno roko z zimskih OI v Saporu na Japonskem izključil smučarskega zvezdnika Karla Schranza. Ob vrnitvi v domovino so mu privrženci priredili triumfalen sprejem.
V zgodovino olimpijskega gibanja se je Brundage vendarle za zmeraj zapisal le nekaj mesecev pozneje, ko se je na palestinski teroristični napad na izraelske športnike med OI 1972 v Münchnu odzval z besedami: »The games must go on!« – »Igre se morajo nadaljevati!«. V bavarski metropoli je Američan tedaj sklenil 20-letno predsedovanje MOK.
Na POI postopen vzpon, na ZOI naši praznih rok
Med izstopajočimi slovenskimi športniki v začetnem obdobju Averyja Brundagea je treba omeniti atleta Stanka Lorgerja (5. na 110 m z ovirami v Melbournu 1956). Štiri leta pozneje v Rimu je obetavno debitiral na olimpijski sceni veliki gimnastični up Miroslav Cerar (8. v mnogoboju in 5. na drogu).
V Rimu sta se z 8. mestom v razredu zvezda izkazala tudi jadralca Janko Kosmina in Mario Fafangel, odlično je tekmoval kolesar Janez Žirovnik (8. na cestni dirki). Zelo lepo so se na krstnem olimpijskem nastopu s 6. mestom odrezali jugoslovanski košarkarji, pri čemer so viden delež prispevali Slovenci Ivo Daneu, Marjan Kandus, Boris Kristančič in Miha Lokar.
Medtem ko so slovenski športniki na poletnih OI vendarle korak za korakom napredovali, so na zimskih praviloma stagnirali ali celo nazadovali. Cortina d’ Ampezzo 1956 je bila pravzaprav za slovensko smučanje pravi polom, na katerega se je lahko sklicevalo vodstvo Jugoslovanskega olimpijskega komiteja štiri leta pozneje, ko najbrž tudi zaradi pričakovanih visokih stroškov prirediteljem ZOI 1960 v Squaw Valleyju (ZDA) naših športnikov sploh ni prijavilo.
Palica se je zlomila predvsem na smučarskih skakalcih, ki so edini izpolniti zahtevne olimpijske norme na novoletni turneji 1959/60, nato pa ostali na cedilu. Nedvomno je bila pičla bera vrhunskih dosežkov slovenskih športnikov na olimpijski ravni tudi posledica skromnih gmotnih razmer ter konceptualno prazne, pravzaprav nikakršne športne politike tedanjih slovenskih športnih in siceršnjih oblasti. Še bolj kot drugod po Jugoslaviji so se glede vrhunskega športa še kar naprej sprenevedale z že zdavnaj preživelim amaterizmom.
Z Mirom Cerarjem nazaj k nekdanji športni slavi
Med dobitnike olimpijskih lovorik in nazaj k nekdanji športni slavi je na POI 1964 v Tokiu slovenski vrhunski šport povrnil sijajni telovadec Miroslav Cerar z zmago na konju z ročaji in bronasto kolajno na drogu. Blejski osmerec je prav tam s 4. mestom pokazal, kaj je mogoče doseči s sistematičnim izborom in z načrtnim delom. Prav tako je atletinja Draga Stamejčič na vrhuncu kariere več kot upravičila pričakovanja s 5. mestom v peteroboju in 7. na 80 m z ovirami.
Naš »zlati konjenik« je svoj sloves potrdil z zmago na svojem najljubšem orodju tudi čez štiri leta na OI 1968 v glavnem mestu Mehike. Tam sta k srebrni kolajni jugoslovanskih košarkarjev svoj delež prispevala tudi tedaj nenadomestljivi kapetan Ivo Daneu in njegov soigralec pri Olimpiji Aljoša Žorga.
Omeniti kaže še obetaven dosežek hokejistov v Grenoblu 1968, ki so svoj drugi nastop na ZOI končali na obetavnem 9. mestu, izkazal pa se je tudi skakalec Ludvik Zajc s 14. mestom na normalni in še bolj z 9. na veliki skakalnici.
Brundageovo ero v MOK so slovenski športniki na ZOI 1972 v Saporu na Japonskem in POI v Münchnu sklenili z razmeroma skromno bero. Nekaj zaradi menjave športnih rodov pa tudi zaradi trajnih posledic tedanje ad hoc športne politike v Sloveniji s pičlimi vlaganji vred. Kljub napredku niti 10. mesto skakalcev Petra Štefančiča na normalni in 8. Danila Pudgarja na veliki skakalnici v Saporu nista zbujala pričakovanj, da se zanesljivo bližamo kakšni zimski olimpijski lovoriki.
Prav tako niti 5. mesti celjske atletinje Nataše Urbančič v metu kopja (po 6. v Ciudad de Mexicu 1968) in Vinka Jelovca, priljubljenega košarkarja Olimpije v reprezentanci Jugoslavije na POI 1972 na Bavarskem, nista zadovoljila ambicioznejših pričakovanj.
Z igrami v Münchnu je MOK dobil tudi novega, že šestega predsednika. Irec, lord Michael Killanin (1914-1999), novinar, filmski producent in poslovnež. Že leta 1950 je postal predsednik irskega nacionalnega olimpijskega odbora, dve leti pozneje pa tudi član MOK. V olimpijskem sedlu je zdržal le osem let (1972-1980). (Nadaljevanje sledi).