Frida in Chavela

Pogrešam potovanja. Morda zato to poletje toliko bolj berem in potujem z zgodbami, z glasbo. V posebnem ambientu Vodnikove domačije sem v okviru Druge godbe poslušala koncert Katje Šulc, glasbenice, ki je prav v Mehiki odkrila svoj izvirni glas in vrnila navdih Mehiki v obliki albuma Caricias, Ljubkovanja. Pred očmi so se zvrstile podobe moje Mehike, dežele, ki sta ji nekoč vladala bog koruze in pernata kača. Energija mesta Ciudad de México, ki ga na novo odkrivam v Pascualovi knjigi Nezakonita melanholija, indijanske vasi ob San Cristóbal de las Casas, zaklani piščanci na oltarju cerkve, nezemski okus tortilje iz bele, rdeče in črne koruze, grenka čokolada, ki jo je pil Montezuma, azteški vladar, preden ga je s prevaro in Malinche uničil Hernán Cortés. Seveda – barve Fride in glas Chavele Vargas. Splet sicer pravi, da je najljubša pesem Fride Kahlo Cielito Lindo, ki je navdihnila njeno sliko Drevo upanja. A če hočem zares zaslišati Frido, njen glas, njeno bolečino, je to pesem Llorona. V filmu Frida v najbolj dramatičnem trenutku zaslišimo prav Llorono, Objokovalko, ljudsko pesem o ženski, ki je tako kot Medeja, v norosti maščevanja, ubila svoja otroka; in ko se zave, kaj je storila, njen duh večno blodi in išče odpuščanja ... Llorona ima zame za vedno glas Chavele Vargas, dive Latinske Amerike, ki je bila najprej muza, nato ljubica Diega Rivere, kasneje ljubica Fride Kahlo, dokler ni odkrila moči in globine svojega glasu. Ko sem bila prvič na velikem gledališkem festivalu v Bogoti, sem v hotelu Cosmos v zajtrkovalnici sedela nasproti nje, Chavele Vargas, z obrazom, ki je preživel vse, z usnjeno razbrazdano kožo in bolečino v glasu. Tisti večer je imela koncert za sto tisoč ljudi. Katja je tisti večer zapela Llorono kot nekoč Chavela, kot krik vseh ranjenih žensk in hkrati kot tolažbo, kot obljubo novih potovanj.