Tokio in Peking: zgodba o dveh gostiteljih
Pet krogov, dve prestolnici Azijski velemesti povezujejo olimpijski simboli, a si jih različno tolmačita
V času, ko se Tokio v neobičajnih okoliščinah pripravlja na začetek olimpijskih iger, se sama po sebi vsiljuje primerjava s Pekingom, ki je gostil poletne igre leta 2008. Pri tem sta in
(kar dobesedno pomenita imeni dveh daljnovzhodnih metropol) vsaka po svoje eksperiment. vzhodna prestolnica severna
V Pekingu se je eksperiment nanašal na dilemo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), nevladnih organizacij za človekove pravice in širše kitajske ter svetovne javnosti o vprašanju, kakšen politični vpliv bo imel na komunistični režim prihod ne le vrhunskih športnikov, temveč tudi številnih novinarjev, gledalcev, aktivistov in pomembnih imen s področja kulture in umetnosti.
Odgovor na vprašanje, ali se bo pet olimpijskih krogov na koncu spremenilo v okno, ki se odpira proti svoboščinam, ali v okove za tamkajšnje demokratično usmerjene aktiviste, je prišel zelo hitro. Komunistična partija Kitajske je prve olimpijske igre, ki so potekale na njenih tleh, izkoristila za to, da je svetu dokazala svojo moč, lastnemu narodu pa potrdila svojo nedotakljivo avtokracijo. Športne igre so bile vrhunsko organizirane – vse do neba, ki so ga pred odprtjem prisilili, da je spustilo ogromno dežja, da bi 8. avgust minil brez padavin –, pričakovanja, da bodo igre vplivale na izboljšanje človekovih pravic za Velikim kitajskim zidom, pa niso bila uresničena. Disidente in aktiviste narodnostnih manjšin (takrat so bili na udaru predvsem Tibetanci) so odstranili s pekinških ulic, na katere se pozneje tako rekoč niso več vrnili. V spomin MOK in zahodnih sponzorjev so se poletne igre v severni prestolnici vtisnile kot ene od najbolj vrhunsko organiziranih vseh časov. To, da niso niti za nanometer spremenile okrutnosti kitajskega režima, je bilo v kontekstu olimpijskega biznisa nepomembno.
Igram nenaklonjeni domačini
V Tokiu poteka drugačen, a nič manj pomemben eksperiment. Lahko bi rekli, da je epidemiološko-politične narave, vprašanje, na katero bi bilo treba odgovoriti, pa je: Ali je mogoče imeti koronavirus pod nadzorom v »mehurčku« in ali je mogoče v razmerah nepremagane pandemije in neuravnotežene precepljenosti v državah, iz katerih prihajajo udeleženci, organizirati srečanje okoli 80.000 ljudi, ne da bi se vse skupaj sprevrglo v katastrofalno žarišče okužbe, ki se bo v določenem trenutku usmerila tudi proti tamkajšnjemu prebivalstvu?
Tudi v Pekingu so pred trinajstimi leti potekali protesti proti organiziranju olimpijskih iger v glavnem mestu države, ki zatira človekove pravice, a so jih tam kaj hitro utišali. V Tokiu kar tri četrt prebivalcev meni, da ni čas za igre, dokler se širi koronavirus, a se bodo te danes začele kljub prevladujočemu javnemu razpoloženju. Epidemiološki protesti se bodo, seveda, sprevrgli v politične, in čez čas se bo pokazalo, kako bo nezadovoljstvo prebivalcev zaradi iger vplivalo na usodo premiera Jošihideja Suge in njegove Liberalnodemokratke stranke.
Psihično breme za tekmovalce
Glavni eksperiment bo tisti, v katerem bodo poskusni zajci športniki. Kako bo ta psihološki pritisk, ki vse bolj narašča – medtem ko vsi po vrsti s tesnobo čakajo, ali jim bo zapiskala aplikacija za spremljanje okuženih na mobilnem telefonu –, vplival na njihove nastope na igriščih. Ko aplikacija zapiska, to pomeni, da je bil lastnik mobilnega telefona blizu nekoga, o katerem se je pokazalo, da je pozitiven na covid-19, in da mora tudi on takoj v izolacijo.
Po trenutno veljavnih predpisih lahko olimpijci tudi v izolaciji trenirajo, pa vendar …, kako se tisti, ki so zaznamovani z neželeno pozitivnostjo, spopadajo z možnostjo, da ne bodo mogli pokazati, kako dobro so pripravljeni na doseganje rekordov? In kako vso to negotovost prenašajo športniki, za katere so te olimpijske igre zadnja priložnost za medaljo?
Ko se je koronavirus pojavil med tistimi, ki so že prispeli v olimpijsko vas (do dneva slovesnega odprtja so potrdili 91 primerov), je izvršni direktor iger Toširo Muto izjavil, da bodo pozorno spremljali širjenje virusa in da ne more izključiti možnosti, da bi lahko igre v zadnjem trenutku odpovedali. Statistiki so izračunali, da je za zdaj zgolj 17-odstotno tveganje, da se bo to v resnici zgodilo, so pa prav tako ocenili, da je kar 36 odstotkov možnosti, da bo odpovedano tekmovanje v rokoborbi, 33 odstotkov, da ne bo tekmovanj karateistov in judoistov, 28 odstotkov možnosti, da se bodo igre predčasno končale za boksarje, in tako naprej. Tveganje za prekinitev je, kar je razumljivo, večje pri individualnih športih v zaprtih prostorih z neposrednimi telesnimi stiki.
Zvoki kaosa iz prestolnice zgledno organizirane države
Ko se bodo 8. avgusta končale olimpijske igre »Tokio 2020«, bo to simbolično 13. obletnica začetka olimpijskih iger v Pekingu. Že to dejstvo bo povod za primerjave, pri čemer je že zdaj mogoče slutiti paradokse. Čeprav je Japonska ena od najbolj organiziranih in urejenih držav na svetu, je iz Tokia slišati zvoke kaosa. Po vsem, kar se je japonskemu glavnemu mestu postavilo po robu na poti do naziva vrhunskega gostitelja, bo Peking brez težav obdržal naziv prvaka v disciplini popolnega nadzora.
Pa vendar si v severni prestolnici na vso moč želijo, da bi bile igre v vzhodni prestolnici uspešne. Že februarja prihodnje leto naj bi Peking gostil zimske olimpijske igre in vsaka morebitna težava v Tokiu bo vplivala na splošni entuziazem, ki je nujen v teh neobičajnih razmerah.
Poleg tega bi, če bi se pojavilo kakšno neželeno iztirjenje med igrami v Tokiu, to povečalo psihološki pritisk, da se blokira olimpijske igre v Pekingu. Konec koncev eksperiment v severni prestolnici leta 2008 ni bil samo neuspešen, temveč je tudi pahnil svet še globlje v krizo demokracije in naraščanje avtoritarizma. Lahko samo upamo, da poskus v vzhodni prestolnici ne bo vodil v poglabljanje epidemiološke krize. Kajti že zdaj vemo, da bi to lahko imelo hude globalne politične in socialne posledice.
Kako se tisti, ki so zaznamovani z neželeno pozitivnostjo, spopadajo z možnostjo, da ne bodo mogli pokazati, kako dobro so pripravljeni na doseganje rekordov? In kako vso to negotovost prenašajo športniki, za katere so te igre zadnja priložnost za medaljo?