Uspešno predsedovanje v senci napadov
Intervju Janez Lenarčič poudarja, da je bila njegova vloga pri potrjevanju slovenskega načrta okrevanja marginalna
Evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič se že vse od začetka slovenskega predsedovanja svetu Evropske unije srečuje z očitki, da je pri potrjevanju slovenskega načrta okrevanja obrnil hrbet lastni državi in se zavzel za pogojevanje dostopa do evropskih sredstev s hitrim imenovanjem delegiranih tožilcev in rešitvijo problema financiranja STA.
Gašper Završnik, Jure Kosec
To po trditvah slovenskega komisarja ne bi moglo biti dlje od resnice. »V nobenem trenutku nisem ne sam ne član mojega kabineta izrazil pogojevanja, nasprotovanja ali česa podobnega pri potrjevanju tega načrta oziroma pri dodelitvi evropskih sredstev Sloveniji,« je Lenarčič pojasnil v intervjuju za Delo in izrazil začudenje nad obtožbami, ki jim je bil izpostavljen v zadnjem mesecu.
»Nerazumljive in nepotrebne poteze določenih posameznikov« po besedah komisarja, ki se je včeraj na Brdu pri Kranju udeležil neformalnega zasedanja ministrov za evropske zadeve, kvarijo sicer pozitiven vtis o izvedbi slovenskega predsedovanja. »Ta vtis seveda zbledi ob napadih na komisarje, evropske poslance, novinarje, bruseljske dopisnike.«
Ministrsko srečanje je bilo sicer posvečeno krepitvi odpornosti EU, tudi proti naravnim nesrečam, kakršne so bile nedavne poplave v Nemčiji in Belgiji. Lenarčič je po srečanju izboljšanje koordinacije med državami članicami in z evropskimi institucijami navedel kot eno od nalog pri krepitvi odpornosti proti prihodnjim krizam in nesrečam.
Evropski komisar za krizno upravljanje je vse od začetka predsedovanja Slovenije svetu EU tarča kritik in poskusov diskreditacije. Premier Janez Janša, nekateri člani vlade in mediji blizu SDS mu očitajo, da je pri potrjevanju slovenskega načrta okrevanja znotraj evropske komisije poskušal škoditi lastni državi. V intervjuju za Delo je komisar njihove navedbe še enkrat znova odločno zavrnil in obžaloval, da vprašanja, povezana s financiranjem STA in neimenovanjem evropskih delegiranih tožilcev, skupaj z nedostojno komunikacijo mečejo senco na sicer dobro pripravljen projekt slovenskega predsedovanja.
Predsedovanja svetu EU so projekti držav članic. Je tudi v tokratnem slovenskem primeru tako ali je to zdaj samo še projekt največje vladne stranke?
Težko ocenjujem notranjepolitične razmere, ker živim in delam v tujini. Glede predsedovanja lahko rečem, da je očitno, da so bile vsebinske, organizacijske, logistične in druge priprave temeljite. Vidi se, da so uradništvo, protokol, diplomacija ... opravili svoje delo. Dogodki so dobro pripravljeni, razprava na današnjem zasedanju je bila koristna. Predsedovanje je v smislu izvedbe in priprav kakovostno. Škoda pa je, da pri tem nastajajo meni težko razumljivi in po mojem mnenju popolnoma nepotrebni zapleti, ki obremenjujejo to predsedovanje in ne koristijo podobi Slovenije kot predsedujoči državi, kar je obžalovanja vredno.
Očitno je, da je bilo v projekt vloženega veliko truda, da je izvedba predsedovanja zelo dobra, o čemer sem se lahko prepričal tudi sam na današnjem zasedanju sveta. Ta vtis seveda zbledi ob napadih na komisarje, evropske poslance, novinarje, bruseljske dopisnike, poleg tega pa se vlečejo še nerešena vprašanja, za katera sem toplo priporočil, naj se čim prej rešijo. Predvsem gre za vprašanje inanciranja Slovenske tiskovne agencije in za imenovanje delegiranih evropskih tožilcev.
Tokratno srečanje na Brdu pri Kranju je bilo verjetno veliko bolj umirjeno od tistega v začetku meseca, ko se je ob prevzemu predsedovanja komisarski kolegij srečal s slovensko vlado. Po čem vam je prvi dan slovenskega predsedovanja najbolj ostal v spominu? Če poskušamo nekoliko rekonstruirati dogajanje: kateri so bili za vas najbolj kočljivi trenutki tistega dne?
Mene ni bilo na nobenem sestanku, fizičnem ali virtualnem, posvečenem slovenskemu nacionalnemu načrtu za okrevanje. Samo svoje strinjanje sem sporočil v pisni proceduri, s katero je bil potrjen načrt. Zato se čudim, o čem govorijo in na podlagi česa opletajo z mojim imenom.
Sestanek kolegija komisarjev z vlado predsedujoče države je bil interne narave. V naši navadi je, da o dogajanju na sestankih, ki so takšne narave, ne govorimo zunaj kroga udeležencev. Omejil se bom na to, kar je bilo videti od zunaj. Opazili ste odsotnost izvršnega podpredsednika komisije Fransa Timmermansa na fotograiji in slišali njegovo pojasnilo, zakaj ga ni bilo. Mislim, da je s tem povedanega dovolj.
Je bila to najnižja točka v odnosih med komisijo in slovensko vlado doslej?
Težko bi meril, kje je bila nizka, še nižja ali najnižja točka. Ponovil bi, da so takšni zapleti popolnoma nepotrebni in da ne koristijo projektu predsedovanja, ki je očitno dobro pripravljen, v katerega je vloženega veliko truda in ki se ga je množica uradnikov, diplomatov in drugih lotila z vnemo in predanostjo. Škoda je, da se dobro pripravljen projekt kvari s povsem nepotrebnimi potezami in manevri ter z nezmožnostjo rešitve pomembnih odprtih vprašanj, na katera komisija opozarja že mesece.
Kako sta bila država in njen ugled videti v očeh Bruslja?
Vsekakor tovrstni zapleti in nereševanje vprašanj glede vladavine prava in svobode medijev ne pripomorejo k ugledu države. Mislim, da je bilo to vidno tudi iz nastopov poslancev evropskega parlamenta v Strasbourgu ob začetku predsedovanja, ko je premier Janez Janša tam predstavil prioritete. Kot ste lahko videli, s prioritetami ni bilo nič narobe, kar potrjuje moj vtis, da je vsebinsko in sicer to predsedovanje pripravljeno dobro, ampak iz nastopov evropskih poslancev je bilo jasno razvidno, kaj so problemi. Spomnil bi, da je celo vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke, ki ji pripada SDS, pozval k takojšnjemu imenovanju evropskih delegiranih tožilcev. Tukaj ne gre za neko levičarsko zaroto, gre za pravo EU, ki ga Slovenija z zamudo pri imenovanju [evropskih delegiranih tožilcev] krši, da o nacionalni zakonodaji ne govorim. O tem je veliko povedala tedanja ministrica za pravosodje s svojim odstopom.
Začetek predsedovanja je s potrditvijo slovenskega načrta za okrevanje zaznamovala tudi evropska komisija. V nekaterih medijih je bilo posvečene kar nekaj pozornosti vlogi, ki naj bi jo sami odigrali pri tem. Upravičeno?
V tem postopku sem odigral zelo marginalno vlogo. Samo v povsem zadnji fazi, potem ko me je kabinet seznanil z glavnimi elementi vsebine tega načrta in z dejstvom, da se začenja pisni postopek, sem se s tem pisnim postopkom strinjal.
Ali lahko samo na kratko bralcem pojasnite, kako je pravzaprav videti postopek potrjevanja načrtov za okrevanje znotraj komisije?
Tukaj imajo vlogo pristojne službe in pristojni komisarji in jaz nisem med njimi. Mi se v to niti nismo spuščali. Moj kabinet je bil v ta postopek vključen povsem na koncu. Kot rečeno: seznanil me je z vsebino in z dejstvom, da se začenja pisni postopek, in jaz sem sporočil svoje soglasje. O tem je komisija že poročala in svoje povedala. Ker tega nekateri očitno ne razumejo, sem moral danes [pogovor je potekal včeraj] ponovno pojasniti, da v nobenem trenutku nisem ne sam ne član mojega kabineta izrazil pogojevanja, nasprotovanja ali česa podobnega pri potrjevanju tega načrta oziroma pri dodelitvi evropskih sredstev Sloveniji. Je pa pogojevanje že pravno določeno v uredbi, ki je bila sprejeta lani. To je tista uredba, ki sta jo najprej blokirali Madžarska in Poljska, a se je potem našel kompromis, pri katerem je menda tvorno sodeloval tudi naš predsednik vlade. Pogojevanje določa že tista uredba in to ni nekaj, kar bi zraslo na zelniku katerega od komisarjev, temveč je že v pravnem sistemu Evropske unije. Skrbi me, da bo Slovenija še naprej šla v smeri spodkopavanja vladavine prava in neodvisnosti medijev in da bi lahko prišli do točke, na kateri bi se lahko postavilo vprašanje o uporabi te uredbe. To je vse, kar sem omenil tudi v svojem odzivu po sprejetju tega poročila o vladavini prava v svoji kratki izjavi za STA, ki je potem sprožila odzive, kakršni so po mojem globokem prepričanju popolnoma neprimerni za položaje, s katerih so prišli.
Če se samo še za trenutek ustavimo pri glavnem očitku, uperjenem proti vam: glasi se, da je vaš kabinet v postopku pred potrditvijo slovenskega načrta za okrevanje podprl pogojevanje s hitrim imenovanjem evropskih delegiranih tožilcev in rešitvijo problema financiranja STA, za katerega naj bi se zavzeli komisarji Didier Reynders, Věra Jourová in Virginijus Sinkevičius. So omenjeni komisarji to sploh kdaj zahtevali?
Ne. Sestanka na ravni komisarjev sploh ni bilo. Nobenega, in to v celotnem postopku. Razen morda v ožji sestavi pristojnih komisarjev, s čimer pa nisem seznanjen. Mene ni bilo na nobenem sestanku, izičnem ali virtualnem, posvečenem slovenskemu nacionalnemu načrtu za okrevanje. Samo svoje strinjanje sem sporočil v pisni proceduri, s katero je bil potrjen načrt. Zato se čudim, o čem govorijo in na podlagi česa opletajo z mojim imenom.
Kako si torej razlagate konstantno napeljevanje premiera, nekaterih članov vlade in medijev blizu SDS, da ste tako rekoč izdali državo?
Predsednik vlade vas je na twitterju označil za lažnivca. Tega ne bom več komentiral, ker mi ta pingpong ni všeč, saj poteka na prenizki ravni komunikacije, kot bi bilo dostojno. Nisem pa zelo presenečen. Če se napada evropske komisarje, evropske poslance, novinarje, dopisnike v Bruslju, novoizvoljenega ameriškega predsednika, je vprašanje, zakaj bi bil jaz izjema. In nisem, sem del vzorca.
Je morda vzrok v tem, da komisija za jesen napoveduje sprožitev prvih postopkov pogojevanja, vlada pa že zdaj želi najti dežurnega krivca oziroma alibi, če bi se Slovenija morebiti znašla na muhi?
Morda. Vprašanje je umestno, je pa hipotetično. Zelo težko odgovarjam na hipotetična vprašanja. Kaj je motiv teh, ki proizvajajo takšne provokacije, je treba vprašati njih. Omenil pa sem že, da pogojevanje črpanja evropskih sredstev s stanjem na področju vladavine prava obstaja v tisti znani uredbi, okoli katere je bilo veliko hrupa in je bila na koncu sprejeta. Sprejeta pa je bila v nekem kompromisnem dogovoru, po katerem se ne bo začela uporabljati takoj, ampak se je komisija strinjala, da bo smernice, po katerih bo ravnala v povezavi s to uredbo, objavila šele po tem, ko bo evropsko sodišče razsodilo o tožbenih zahtevkih Poljske in Madžarske, ki sta proti uredbi sprožili sodni postopek. Težko je napovedati, kdaj bo evropsko sodišče to sodbo objavilo. Sodišče je seveda samostojno – v Evropi so veje oblasti strogo ločene – se pa v komisiji ocenjuje, da bi to bilo lahko enkrat jeseni. Spremljate tudi dogajanje v evropskem parlamentu, kjer se vrstijo in krepijo pozivi, naj komisija ne glede na to vendarle že začne izvajati uredbo. Torej, če postavite eno z drugim, lahko pred
Škoda je, da se dobro pripravljen projekt kvari s povsem nepotrebnimi potezami in manevri ter z nezmožnostjo rešitve pomembnih odprtih vprašanj, na katera komisija opozarja že mesece.
vidite, da bo verjetno kmalu po objavi te sodbe – morda jeseni – sledila objava smernic, ki jih bo komisija uporabila pri izvajanju uredbe. Potem pa bi se – glede na razpoloženje v evropskem parlamentu in sicer – lahko hitro zgodilo, da se bo ta uredba začela uporabljati. Srčno si želim in upam, da ne proti Sloveniji. Vsakega evra je škoda.
Vendarle gre pri teh napadih tudi za nerazumevanje komisarske funkcije. Ta se poskuša prikazati kot funkcija, ki je namenjena uresničevanju ciljev države, od koder prihaja komisar.
Morda gre tudi za to. Dejstvo je, da je nasploh veliko nerazumevanja te funkcije. Velikokrat se od mene pričakuje, da bom kot komisar lahko Sloveniji kaj priskrbel. To ne gre tako. Sicer poskušam pomagati pri krepitvi Slovenije v evropskem okviru, zato sem tudi vesel, da je Slovenija ena od devetih držav, ki gostijo strateško rezervo rescEU. Gre predvsem za medicinsko opremo, zaščitno opremo, ventilatorje in podobne stvari. Slovenija je ena izmed njih, tega sem zelo vesel. Ta postopek je stekel skozi službo, ki je pod mojo pristojnostjo. Torej sodelovanje je dobro tam, kjer je možno. Ni pa mogoče pričakovati, da bo komisar na kolegiju nastopal s pozicije interesov posamezne države ali vlade, vključno svoje, saj bi bila to kršitev lizbonske pogodbe.