Posebne sorte feministka
Meta Kušar Posebne sorte feministka, ki je običajna opravila povzdignila na raven poezije
Slovenci smo po mnenju Mete Kušar duhovno zanemarjena nacija, ki je izgubila senzibilnost in bonton, kako ravnati z umetnostjo.
Ponoči me luna zagrabi in strese, kakor velik pes strese majhnega. Luna nič ne jé, a strese kakor tigrica. Luna hoče, da zajahaš konja. To je pesem Ponoči iz najnovejše zbirke Zmaj Mete Kušar. Če se vam zdi preveč enigmatična, vam avtorica ni pripravljena asistirati, po njenem mnenju so razlage pesmi odveč, saj bi to pomenilo, da pesem ni dovolj dobro napisana. »Nikakor mi ni všeč, da recimo angleški pesniki pridejo brat svoje pesmi, še preden začnejo recitacijo, pa zbranemu občinstvu na kratko razložijo vsebino. Pesem je zame čarovnija, ki jo moraš kot čarovnik materializirati in začarati občinstvo. Carl Jung in analitična psihologija sta me prepričala, da je poezija zaslon, kamor projiciraš svoj pogled in omogočaš bralcu, da se z njim identiicira in reakcije tudi ampliicira. Tvoj pogled, tvoje izkušnje so lahko obarvane lokalno, potem boš kralj doma, če imaš širše dimenzije, ki sovpadajo s kolektivno podzavestjo oziroma – če se izrazim bolj poetično – z dušo človeštva, pa si univerzalen in te bo razumel bralec kjerkoli na svetu.«
Vzeti si čas za verze
Ob Jungu, o katerem si že vse življenje prizadeva, da bi ga bolj poglobljeno uvedla v slovenski prostor, jo je med pesniki nedvomno najbolj zaznamoval Tomaž Šalamun. O njem pripravlja še en daljši esej, odlomek iz tega eseja je morda dovolj ilustrativno napotilo, kako se približati poeziji. »Kdor si vzame čas, kakor si ga je vzel on za svoje verze, se poglobi v pesnika in njegovo zgodovino, je poplačan s spodbujanjem lastne individuacije in z duhovitostjo, ki je do neke mere moderni žeton za stari estetski užitek. Kaj bi si želeli več kot to, da nas pesmi pripravijo do tega, da svet bolj razločno vidimo in svoje poti vse širše razumemo.«
Po njenih besedah smo Slovenci izjemno duhovno zanemarjena nacija, izgubili smo senzibilnost pa tudi bonton, kako ravnati z umetnostjo. »Lani sem bila povabljena na veliki literarni festival v francosko mesto Sète, kjer sta bila rojena Paul Valéry in Georges Brassens in je nekakšen ekvivalent Cannesu na področju ilma. Vse pesmi prevedejo v francoščino, asistira ti profesionalni igralec, ki vzporedno bere tvoja dela, včasih se ti pridruži tudi glasbenik, ki poskrbi za intermezzo. In kar je najpomembneje, v velikem parku s prastarimi drevesi se na branjih zbere številna množica, pa najsi prebiraš svojo poezijo ob desetih dopoldne ali ob desetih zvečer. In ne samo to, neredki imajo s seboj zvežčič in svinčnik ter si zapisujejo posamezne verze in miselne utrinke. In te potem sprašujejo, kje je mogoče dobiti vašo knjigo, je morda vsaj kaj na medmrežju. Skratka, to je vitalen in živ stik s kulturo, ki pesnika regenerira, medtem ko pri nas vlada nekakšen 'boj za ušesa', povsod so zadržki pri predstavitvi poezije, češ saj ljudi to ne zanima,« je dejala.
Dvignjeni kazalec
Paul Valéry je opozoril na pomen instrumentov duhovnega užitka. Ali Slovenci umetnost pogosto doživljamo kot formalni norma
tiv, pedagoško prisilo ali zgolj kot izpolnjevanje domnevnih civilizacijskih standardov? »Pri nas imajo profesorji pred učenci in študenti praviloma dvignjen kazalec v slogu, pazite, odgovori morajo biti povsem precizni in seveda skladni z zapisano formulacijo,« je poudarila Meta Kušar.
Tudi od tod imajo posamezni literati morda zadržek do bolj kompleksnih in soisticiranih tekstov, ki imajo velikokrat dokaj žalostno usodo, da so marginalizirani ali celo povsem spregledani.
Meta Kušar v svojih besedilih pogosto uporablja termine, kot so rokodelstvo, gospodinjska opravila, delo na vrtu, skratka, na videz prozaične teme, ki nekako ne sodijo v literaturo, še zlasti pri nas velja sintagma, da nekaj velja le nekakšna hermetična urbana kultura. »Ali veste, kako so me ob neki priložnosti označile ameriške feministke? Da sem prav posebne sorte feministka, ker sem običajna opravila povzdignila na novo raven, na raven poezije.« Po njenih besedah je pri nas veliko sprenevedanja in zadržkov do okolja, iz katerega posamezniki izhajajo. Neredki poskušajo narediti salto mortale in se predstavljajo kot nekaj, kar niso, čeprav je jasno, da če se odrečeš svojemu izvoru, ostaneš brez manevrskega prostora oziroma v praznem prostoru. »O čem pa lahko pišeš, če ne o tem, od kod prihajaš in kaj poznaš,« se sprašuje Meta Kušar.
Seveda se ljudje spremenimo, samorealizacija je pomembna, vendar tukaj morda ob družini največ šteje šolsko okolje. »Če tam pri šestnajstih ne dobiš ustreznega mentorja, ki te usmerja in ti daje pogum, da stopiš na svojo pot, se lahko zelo hitro izgubiš, zapadeš pod takšne in drugačne vplive ali postaneš plen ideologije. Ko sem hodila na srednjo strokovno šolo, so nas profesorji vikali, skušali so nas pripraviti do tega, da bomo kmalu odrasli in samostojni, poleg tega so nam, še zlasti profesor slovenščine, ki je bil izjemen, dodali še nekaj umetniškega esprija. Ta se vedno suka po zraku, če imaš oči, ga lahko vidiš, in če si vsaj nekoliko spreten, ga tudi ujameš.«
Gorka do vseh sort klerikalcev
Tako kot vsi družbeni sistemi in podsistemi sta tudi kultura in umetnost pri nas povsem spolitizirani, Meta Kušar pa je enako gorka do vseh togih ideoloških normativizmov, tako do klasičnih kot novodobnih klerikalcev. »Na levi so takšni, ki se deklarirajo za ateiste, a so pravzaprav zadrti klerikalci, ki pridigajo vodo, pijejo pa vino. In mahajo z rdečo zvezdo, čeprav vedo, da je krvava, očitno res drži rek, da imajo ljudje spomin, kratek kot zajčji rep. Ne morem razumeti, recimo, Svetlane Makarovič, ki so jo v prejšnjem režimu vendar stalno šikanirali, ko sta jo poskušala z Borutom Kardeljem pobrisati, menda na Madagaskar, ju je vendarle prav rdeča zvezda ujela že tam na Dolenjski cesti ter odpeljala vsakega na svoj konec.« Kot je poudarila, če se opredeliš in identiiciraš zgolj enostransko, si vnaprej izgubil, saj s tem, da ne dovoliš, da je drugi pol del tebe, živiš v zanikanju in jalovo iščeš celovit globlji uvid in smisel eksistence.
V njenih spisih – knjižica esejev Kaj je poetično ali ura ilegale je nedvomno ena od najbolj zanimivih takšnih refleksij pri nas – se pojavljajo tudi izrazi, kot so teozofija, vrači, vidci, skratka magične razsežnosti bivanja, ki so prav tako skoraj izginile iz zavesti ljudi. Tudi njena mama se je ukvarjala s »spiritiziranjem«, nekoč je zbrano omizje, ki jih je v skrbeh zase in predvsem svoje otroke zanimalo, kdaj se bo končala druga svetovna vojna, priklicalo celo Simona Gregorčiča. Ta jim je preroško sporočil, da se bo vojna končala, »ko bodo češnje cvetele leta 1945«. »Mnogi so se takrat zgražali in takšne zadeve označevali za črno magijo, ampak ljudje so bili izgubljeni in negotovi ter so obupno poskušali priti do informacij. Beseda presežno mi sicer ni najbolj všeč, je velikokrat cerkvenjaško izrabljena, gre za sebstvo, za sintezo zavednega in nezavednega. Podobno kot sanje in različna videnja, če jih znaš pravilno tolmačiti, ti lahko povedo zelo veliko. Lahko pa seveda tudi precej zgrešiš.«
Vprašanje erosa
Sicer pa je pri nas tako v poeziji in kulturi kot v družbi nasploh premalo erosa. »Za vse stvari, za umetnost, za pedagoški proces, za delo na vseh področjih. Gre za libido, Jung je imel prav, libido ni enopomenski in povezan zgolj s spolnostjo, to je vsa energija, ki se akumulira in manifestira v našem telesu.« Obremenjeni smo z različnimi kompleksi in morda je tudi tukaj ključ do mentalnega preskoka v poeziji. »Ko se dotaknemo arhetipskega, se energija v človeku dinamizira, etična napetost pa poveča. Kompleksi nam onemogočijo okusiti veličastje komplementarnosti, zakrita ostane moč celostne psihe, ker gre preveč energije za dvoboj z egom, strašnost psihe pa se nam kaže z udejanjanjem življenjskih nesreč, ki jih kompleksi poganjajo.« Njena nova pesniška zbirka Zmaj vas že čaka v knjigarnah in knjižnicah.
»Tako v poeziji in kulturi kot v družbi nasploh je premalo erosa; libido ni enopomenski, to je vsa energija, ki se akumulira in manifestira v našem telesu.« Meta Kušar