Evropska unija, kakor jo vidijo v Franciji

Neimenovani vir iz Elizejske palače je potrdil slovenskim novinarjem, da bo francoski predsednik Emmanuel Macron obiskal Slovenijo 6. oktobra.

Na tujem je marsikaj videti drugače kot doma, od daleč ni isto kot od blizu, zunaj ne kot znotraj. Zato je zanimivo pogledati, kako dojema Slovenijo v Evropi in slovensko predsedovanje svetu EU David Cvach, direktor direktorata za Evropsko unijo na francoskem ministrstvu za zunanje zadeve. In kakšen bi bil lahko na stari celini po slovenskem prispevek francoskega predsedovanja, ki bo sledilo v prvi polovici leta 2022. Nakazuje se marsikaj, že vnaprej se ve, da je prava pot samo skupaj, nič drugega.

Sodelovanje med članicama je, kakor je Cvach povedal trojici slovenskih novinarjev, ki smo pred dnevi obiskali zunanje ministrstvo v Parizu, »že mesece tesno, izmenjav je veliko v obe smeri, tako na politični kot na tehničnih ravneh«. Pri delu se opirajo na dobre izkušnje iz obeh predsedovanj leta 2008, z zavedanjem, da »tudi naslednje francosko ne bo uspešno, če ne bo prej uspelo slovenskemu. Nemalo tem, ki jih zdaj izpostavlja Slovenija, bodo tudi naši poudarki: podnebje, digitalnost, okrevanje, odpornost ...« Vse se preliva, tokrat po očitnem diktatu pandemije, kakor nam bo življenje, kot reflektira nemalo Evropejcev, (tudi) v prihodnje narekovala ekologija.

Toda tehnično bo francosko vodenje sveta EU posebno zaradi bližajočih se nacionalnih volitev, najprej predsedniških aprila in zatem parlamentarnih junija, ko – tako določajo pravila – v Franciji nekaj tednov prej ne bodo smeli organizirati posebnih dogodkov; lahko jih bodo le v Bruslju. »Zato bo domala vse skoncentrirano na prvo trimesečje 2022.« Kratko in jedrnato je lahko včasih učinkovitejše ...

Med vidnejšimi temami, ki zadevajo obe članici, je nedvomno konferenca o prihodnosti Evrope, katere sklepe naj bi naredili čez leto dni pod francosko evropsko taktirko. »Opazili smo, da se Slovenija za projekt zanima, posebno vaš predsednik je dejal, da bi se rad angažiral v njem. Zadovoljni smo, saj verjamemo, da je to lepo priložnost treba zagrabiti; vprašati ljudi po mnenju ni nikdar slabo.« Zlasti je umestno ob tako »občutljivih temah, kot so vladavina prava, boj proti korupciji, proti diskriminaciji in za enake možnosti, ki zadevajo vse Evropejce«, in ne le nekaterih držav na vzhodu Evrope; tudi v Franciji poznajo frazem pomesti pred lastnim pragom.

Posvetovanja z državljani so nuja sploh po travmatičnem obdobju pandemije, iz katere se še nismo izkopali, a je vendar že čas za analizo: »koliko posega v prioritete Evropejcev, kako bi radi živeli v prihodnje«.

Jutri ne bo a priori nujno slab, čeravno se v Nemčiji izteka mandat kanclerki Angeli Merkel in bo, kakor ne manjka politično-medijske bojazni, nemškofrancoski vlak kmalu predrugačen. Bi lahko že jeseni odpeljal povsem drugače? David Cvach se zaveda, kako vedno znova vznikne strah, češ, dvojec bi lahko odpovedal. Neredki so mu napovedovali konec že z odhodom zadnjih politikov, ki so doživeli vojno ... A da motor še naprej dobro deluje, »kaže evropski načrt za okrevanje, ki smo ga prejeli pred letom dni. Zame je lep primer dobre francosko-nemške metode: ponudili smo vsak svoj predlog, nato smo se posvetovali z evropskimi partnerji in institucijami, da smo na koncu dosegli dogovor, ki si ga še nekaj mesecev prej ni bilo mogoče zamisliti. Ne skrbi me, kajti medtem ko se poslavlja stara generacija, smo spoznali, da bo Evropa lahko napredovala le, če bo Francija sodelovala z Nemčijo, in obratno, kar, seveda, ni dovolj oziroma ni več zadosti, in vendar je izhodišče za druge povezave. Izmenjav med obema sistemoma je na vsakodnevni ravni danes toliko, da ne verjamem, da obstajata kje še državi, ki bi imeli tako močne in stalne interakcije, ali upravne, ali ekonomske, ali politične, ali druge.« Zato bi se z menjavo oblasti v Berlinu odnosi s Parizom, ki bo prihodnje leto prav tako na volilnem situ, težko korenito spremenili ...

Tudi zato se menda ne morejo postaviti na glavo, ker so prioritete EU začrtane jasno in se bodo z njimi (morda še več let) ukvarjale vse prihodnje predsedujoče članice, vsaj še Češka in Švedska: kako postpandemsko okrevati, kako porabiti evropski denar za odpornost, kako ekonomsko rasti, kako integrirati Zahodni Balkan, blokiran zaradi odnosa med Bolgarijo in Severno Makedonijo ..., medtem pa povsem preiti v digitalnost in ekološkost z velikim poudarkom na sociali in nič manj na »strateški avtonomiji«. »Francija od nekdaj želi, da bi se Evropa uveljavila kot velesila«, kar pa ne pomeni, da je prava smer federalizem, »da bo nekoč obstajal le velik evropski narod ... Različni narodi so realnost in Evropa tudi, postavljati jih drugega proti drugemu se zdi nevarno.« Drugače, nujne so močne skupne evropske politike, zato da bi lahko Evropejci samostojneje odločali o sebi, »ne pa da nam nekatere odločitve narekujejo drugi ali smo odvisni od njih ... Toda obramba, denimo, se že kaže kot občutljiva tema, kajti po eni strani je bila EU osnovana zato, da bi zagotavljala mir, po drugi strani pa tudi v določenih evropskih državah mislijo, da bi z močnejšo skupno vojaško zaščito poslabšali transatlantske odnose. Mi smo prepričani o nasprotnem.« Pa ni francoski cilj enotna evropska vojska, »o njej bo smiselno razmišljati šele, ko bomo sposobni skupaj analizirati grožnje in prav tako odzive nanje. Zato bi velik korak naprej naredili že, če bi dosegli, da bi evropske vojske dobro sodelovale med seboj«; kar je vodilo evropske intervencijske iniciative (IEI), ki je bila osnovana 2018. – med govorom na Sorboni jo je septembra prej nakazal predsednik Macron –, Slovenija pa ni vključena vanjo ... Odgovori na vprašanja, kakšna bo EU varnostno in obrambno, bi se lahko izrisali med francoskim predsedovanjem, smer evropeizacije pa je bila nakazana prazničnega 14. julija: v vojaški defile na Elizejskih poljanah so bili vključeni tudi vojaki, sodelujoči v evropski Task Force Takuba, ki bo v Maliju nadomestila francosko operacijo Barkhane.

EU je dinamičen projekt, kjer ni nič pridobljeno za vedno. Zadostni demokratični standardi ob vstopu niso samoumevno trajni, tudi orodja, ki varujejo demokracijo, ne nujno zadostna (kljub 7. členu lizbonske pogodbe, možnostim finančnega pogojevanja ...). Ne le da je nemara potreben strožji pravosodni pristop, tudi politično se je treba več pogovarjati, in predvsem se kaže otresti naivnosti, češ, menda ja zagovarjamo iste vrednote.

Na tujem je marsikaj res videti drugače kot doma, od daleč ni isto kot od blizu, zunaj ne kot znotraj, a beremo vsi enako. V Franciji vedo, da je vladavina prava vpisana med prioritete slovenskega predsedovanja; in da lahko tudi ne bi bila.