Barbara Kramžar

mirni, zeleni ulici v washingtonski četrti Kapitolski grič, le streljaj vzhodno od ameriškega kongresa, se je v eni od viktorijanskih vrstnih hiš pred tridesetimi leti dogajal delček slovenske zgodovine. »Slovenci ne smemo biti preveč domišljavi, zaradi svoje majhnosti nimamo velikega vpliva, sicer State Department ne bi do zadnjega podpiral Jugoslavije. Ampak da, te male stvari se gotovo seštevajo,« je Lea Plut Pregelj povedala, ko sva sedeli pri mizi z očarljivim razgledom na teraso in vrt, kakršnega premorejo le hiše s patino. Prav pri tej mizi je gostila celo vrsto vplivnih Američanov, da bi tako Sloveniji vsaj malo pomagala, da končno postane samostojna država. »Vse naše življenje se je takrat vrtelo okrog Slovenije, moj mož je bil istega mnenja, in tu v Washingtonu je vedno obstajala tudi Slovenija.«

Prva leta v ZDA je še upala, da se bodo, ko bo začel sin Marko obiskovati osnovno šolo, vrnili domov. »Doktorat sem opravila leta 1983 in bila sem prepričana, da bom nadaljevala strokovno kariero v Ljubljani, na ilozofski fakulteti, kot didaktičarka, govorila sem si, da mi bodo ameriške izkušnje doma prišle zelo prav.« Dokler je bil sin majhen, je delala v vrtcu, kasneje je bila angažirana mama v njegovi šoli, delovala je ter še vedno deluje na univerzi Maryland, v State Departmentu je diplomate učila slovenščine. Ne toliko zaradi denarja, bolj zato, da bi se kaj naučila tudi o vzgoji in izobraževanju, vsaj prvih deset, petnajst let je namreč ves čas mislila, da se bodo kmalu vrnili v domovino.

Da se Poldki, kot so jo klicali in jo še kličejo slovenski prijatelji in znanci, pričakovanja o vrnitvi v Slovenijo niso uresničila, je bil »kriv« mož Vladimir N. Pregelj, ekonomist v kongresni raziskovalni službi, ki je del Kongresne knjižnice, svetovni javnosti znan tudi kot predsednik porote v preiskavi afere Watergate ameriškega predsednika Richarda Nixona. »To je bilo golo naključje, vsak Američan, ki lahko voli, je tudi na seznamu za poroto, on je bil sicer izbran za neke kriminalne zadeve. Toda potem se je zgodil Watergate in sodnik je rekel, problem je zapleten, porota s tem predsednikom pa najboljša, kar jih imamo, in njegova skupina je dobila še to nalogo. Vladimir je bil kot predsednik zelo sistematičen in natančen, v tej poroti je bil kar dve leti.«

Za ameriško zgodovino je zelo pomembno, celo znamenito njegovo pismo, ki ga je v imenu porote naslovil na Richarda Nixona, v njem mu piše, naj priča, a je republikanski predsednik

Vprej odstopil. Le malo pred smrtjo, umrl je 4. maja 2019, so Vladimirja prav o tem intervjuvali za časopis Washington Post, toda za svoje bližnje in Slovenijo je bil Vladimir Pregelj veliko več. V ZDA je leta 1949 prispel, ker je kot odličen študent dobil štipendijo – magistriral je summa cum laude na newyorški univerzi Fordham in takoj so mu ponudili službo v kongresnem raziskovalnem centru, kjer je nato delal vse do upokojitve. Pri svojem delu je spoznal mnogo kongresnikov in drugih pomembnih ljudi, med prizadevanji za samostojnost Slovenije je govoril z njimi, hodil na sestanke, svetoval. »Doma sva imela pravo odprto hišo, k nam so prihajali različni ljudje, zgodovinarji, pisatelji, pesniki, znanstveniki, umetniki in publicisti iz Slovenije, med njimi Drago Jančar, Tomaž Šalamun, Peter Vodopivec, Alenka Puhar, Spomenka Hribar, če jih omenim samo nekaj.« Rada se spomni Ivana Omana, ki je takoj, ko je prišel na večerjo, vprašal: »Gospa, ali bi se lahko kje usedel,« in ga je peljala na teraso, ga posedla za mizo in mu ponudila poln krožnik. »Pa je rekel: 'Ah, zdaj se pa počutim kot doma, saj smo dva dni ves čas stali, stoje jedli in pili. Sem sicer navajen težko in dolgo delati, ampak potem se pa moram usesti.' Tega ne bom nikoli pozabila.«

Lea in Vladimir Pregelj sta za Slovenijo uporabila vse svoje zveze. »Ko je prišel sem Petrič, je bil neznan (Ernest Petrič je še pred mednarodnim priznanjem samostojne države nastopil kot neuradni predstavnik Slovenije v ZDA, op. a.). Poznala sem neko gospo v State Departmentu in sem jo vprašala, ali mu lahko uredi kakšno srečanje. Rekla je, da prav na visoki ravni ne more, na srednji pa lahko – in je prišel v State Department.« Ko sta bila z Vladimirjem povabljena na predvolilno srečanje s senatorjem in predsedniškim kandidatom Tomom Harkinom, sta s seboj vzela še Petriča in ženo. »Za Marka in Petričevo hčerko smo kupili pico in ju pustili doma, mi pa smo tekli na sprejem. Petrič ima neverjeten politični instinkt, predsedniški kandidat je že odhajal, pa je skočil predenj in se mu predstavil, omenil je njegovo slovensko mater in Harkin ga je povabil, naj se oglasi pri njem.«

Lea Plut Pregelj je s skupino predstavnikov različnih jugoslovanskih narodov večkrat obiskala Belo hišo, da ne bi govorili le o krivdi Slovenije za razpad Jugoslavije. V organizaciji Society for Slovene Studies (Družba za slovenske študije) s sedežem v ZDA, v kateri so sodelovali akademiki iz različnih delov sveta, je bila odgovorna za organizacijo slovenskega programa na letnih konferencah Ameriške asociacije za slovanske študije in na njih sta večkrat nastopala slovenska člana Peter Vodopivec in Dimitrij Rupel.

Slovenija je dosegla samostojnost, zakonca Pregelj pa nista prenehala s pomočjo domovini in dejavnostmi, povezanimi z njo. Vladimir je v prostem času prevajal iz slovenščine v angleščino ter več kot dvajset let vodil slovenski pevski zbor, Lea je v lokalnem gledališču pomagala producirati slovenske gledališke igre in zbirala denar za prevode slovenskih del. »Živeti v ameriški kulturi in biti hkrati močno povezan s kulturo in ljudmi iz domovine, je bil naš modus vivendi, ki je zahteval veliko časa in denarja, saj se je to dogajalo še pred elektronsko pošto ter internetom,« je zapisala v spisu Med dvema jezikoma in kulturama.

To pa nikakor ni vse, kar opredeljuje sogovornico, ob mojem obisku so na mizi ležale nekatere od njenih knjig: kar štiri izdaje Slovenian Basic Course (Osnovni tečaj slovenščine), skupaj s Carole Rogel sta napisali The A to Z of Slovenia (Slovenija od A do Ž), tu je tudi Historical Dictionary od Slovenia (Zgodovinski slovar Slovenije), Poslušanje, način življenja in vir znanja, Učenje ob poslušanju. Njena bibliograija obsega več kot sto enot, lahko pa rečemo, da je tudi strokovnjakinja za poslušanje. »Seveda so potrebne vizualne slike, toda meni se zdi poslušanje ena najpomembnejših stvari, ne le poslušanje otrok, poslušati morajo tudi odrasli. Težava je v tem, da se poslušanje prenaša na podzavestni ravni, matere, ki so dobre poslušalke, imajo otroke, ki so dobri poslušalci.« Zaradi racionalistično-vizualne kulture, ki izvira že od starih Grkov, pa se s tem niso veliko ukvarjali. »To je bila redukcija percepcije na vizualno in slušno in s knjigo, kjer je vse vidno, vidno, vidno, je vid zmagal. V 16. in 17. stoletju smo začeli eliminirati še čustva: važen je bil razum! Pri poslušanju pa je ključna trenutna percepcija, ki vzbuja veliko čustev in ni toliko razumska, ker ne moreš vsega dojeti.«

Šele ilozoi v 20. stoletju so začeli o tem več razmišljati, poslušanje in govorno kulturo so postavili ob bok vizualni, je poudarila. »Še vedno pravijo, da je slika vredna tisoč besed, kar je sicer res, mišljenje pa se razvija z govorom. V začetku devetdesetih let je veliko nevroiziologov raziskovalo pomen čustvene percepcije, v bistvu so čustva temeljna energija človekove dejavnosti, kajti iz njih izvirata motivacija in zanimanje. Ko ste zaljubljeni, lahko gore premikate, tu so še druga čustva, ampak z ljubeznijo imam več izkušenj (smeh). In to je eden glavnih problemov, namreč, da se učitelji ne zavedamo, kako pomembna je čustvena pripravljenost otroka za učenje. Zdaj pravijo, prijazna šola, kakšna pa naj bo, če ne prijazna? Če upoštevaš človeka in njegova čustva, to ne pomeni, da si manj zahteven. Ravno nasprotno, lahko narediš proces veliko bolj zahteven, a je hkrati vse lažje, zaradi motivacije.«

O tem govorita njeni knjigi Poslušanje, način življenja in vir znanja ter Učenje ob poslušanju. Več kot dvajset let se je ukvarjala z zgodovino, ki je prav tako njena ljubezen. S profesorico Carole Rogel sta napisali prvo enciklopedijo Slovenije v angleščini, Historical Dictionary of Slovenia. Knjiga je izšla v seriji zgodovinskih slovarjev evropskih držav pri akademski založbi ScareCrow Press, to delo je bilo zanjo velik izziv in nanj je ponosna. »Pokojni Aleš Debeljak se mi je že pred davnimi leti, kmalu po izidu prve izdaje, ko je bil gostujoči profesor nekje v Kaliforniji, oglasil po elektronski pošti. Napisal je, da je zelo zadovoljen, da ima knjigo pri sebi, da mu zelo pomaga, in naju s Carole pohvalil. Tudi ameriške strokovne recenzije knjige so bile odlične, tega pa ne morem reči za nekatere slovenske.« Leta 2018 je izšla že tretja, razširjena izdaja, ta v sodelovanju z dvema mlajšima zgodovinarjema, Gregorjem Kranjcem iz Kanade in Žarkom Lazarevičem iz Slovenije, ki bosta nadaljevala to delo.

»Profesorica Rogel ni sodelovala pri tretji izdaji, jaz pa ne bom več pri četrti, če bo do nje prišlo,« je povedala. »Ko sva s profesorjem Johnom Lampejem leta 2014 imela briing za ameriškega veleposlanika Brenta Hartleyja v Sloveniji, mu je profesor podaril broširano izdajo A to Z of Slovenia iz leta 2010. Kakšno leto kasneje, ko sta bila v Ljubljani ameriški senator John Cornyn in njegova žena, je beseda nanesla name in veleposlanik Hartley je omenil, da ima to knjigo vedno pri sebi in da mu zelo pomaga razumeti Slovenijo. Taka sporočila so spodbudna in takrat si rečem, o, če sem že delala zastonj, pa trud le ni bil zaman.«

Lea in Vladimir Pregelj nista od blizu spremljala le sprememb v Sloveniji, ampak tudi v ameriški prestolnici. Kapitolski grič je danes ena najbolj gentriiciranih četrti v ZDA, bližnji Eastern Market ponuja svežo zelenjavo, etnične in druge restavracije vabijo umetniške, kreativne duše, mlade izobražence in običajne pomembneže, ki vse bolj izrivajo delavski razred, tudi temnopoltega. Ko pa se je sogovornica leta 1982 priselila k možu, so jo opozarjali na kriminal na jugovzhodu Washingtona, a se Vladimir za to ni menil. »Res pa je malo manjkalo, da nisva umrla,« je priznala. Zgodilo se je 4. januarja 1991. Sina sta odložila pri prijateljih v Bethesdi, pri katerih naj bi ostal čez konec tedna, in nazaj grede nakupila hrano. »V nedeljo smo imeli na večerjo povabljena kongresnika iz New Yorka in Minnesote, hotela sva spet malo predstavljati Slovenijo. Ko sva prinesla hrano noter, je nekdo potrkal po vratih, Vladimir jih je samodejno odprl, tam pa je stal temnopolt moški s pištolo in ga brcnil, da je padel po stopnicah, mene pa zagrabil in začel pritiskati na petelina. Rekla sem si, to je psihologija, nočem, da se to zgodi, in zato ne slišim streljanja, toda potem je začel tresti pištolo – zaskočila se mu je.«

Očitno pod vplivom mamil, je zahteval njuni denarnici, in ko mu je Lea prinesla svojo, jo je s pištolo udaril po glavi. Dobila je kar osemnajst šivov. Policisti so ji kasneje domov v pregled prinesli katalog pištol. »Ko sem pokazala na eno, sta detektiva rekla, da imava angela varuha. Bila je pištola, ki ste jo lahko na ulici kupili za 30 dolarjev, po vsaki uporabi pa jo je treba očistiti, sicer se zaskoči.« O elitnem in belskem Georgetownu je povedala, da so Vladimirja tam oropali, ko je kot predsednik porote za afero Watergate odhajal z zabave nekega uglednega odvetnika. »Jaz pa sem po napadu na naju govorila, da bi se morali preseliti tja!«

Vladimir Pregelj je bil tudi velik socialni aktivist. »V šestdesetih letih je bil zelo dejaven v lokalni organizaciji Capitol Hill Community Council, ki se je ukvarjala z življenjem v četrti. Izdajali so lokalni časopis, si prizadevali za izboljšanje življenjskega okolja, med drugim so se borili proti temu, da bi porušili zgodovinsko poslopje Eastern Market, uspešno so sodelovali pri gradnji bazena. Naj vam povem zgodbico. Pred nekaj tedni se je pred hišo ustavil velik avto in temnopolt voznik z očali in bradico je povedal, da se je rodil v sosednji hiši, a jo je njegova stara mama prodala. V naši hiši pa da je nekoč živel bel gospod, ki je imel rad otroke. »Ko smo ga obiskali, je bilo tam polno časopisov in knjig. Kdaj nam je dal kakšen piškot in tudi kaj denarja, takoj smo tekli v trgovino in ga zapravili. Sem ter tja nas je peljal na sladoled s starim mercedesom. Če je še živ, bi ga prav rad srečal.'« Vladimirjeva soproga je nekdanjega soseda povabila, naj se ob naslednjem obisku Washingtona oglasi na kavi.

In kaj Lea Plut Pregelj načrtuje v prihodnosti? Če bo dovolj energije, zdravja in motivacije, bi rada dokončala nekaj člankov s področja šolstva in o raziskavah, v katerih je sodelovala, najprej pa je na vrsti poletje v Sloveniji. Nato se bo vrnila v Washington. »To je moj dom, nanj me vežejo spomini na štirideset let življenja, v ZDA je tudi moj sin. Ne vem, ali bi rekla, da je pravi dom, bolj udoben morda. In navadila sem se na mesto, ki je zanimivo, polno dogajanja. Imam dva doma, in dokler bom zmogla psihično in izično, bom živela v obeh, pa čeprav je včasih naporno.«

Imam dva doma, in dokler bom zmogla psihično in fizično, bom živela v obeh, pa čeprav je včasih naporno.