Ločeni med seboj, a nikoli sami
Odprtje olimpijskih iger Japonsko himno je odpela slovita pevka Misia, ogenj pa prižgala teniška igralka Naomi Osaka
Če bi poletne olimpijske igre v Tokiu odpovedali, kot so včeraj zahtevali demonstranti, ki so se zbrali pred nacionalnim stadionom, bi bila to škoda že zaradi tega, ker ne bi videli čudovite otvoritvene slovesnosti, polne pretanjenih simbolov časa, v katerem živimo.
Začela se je z atletom na tekaški stezi, čigar pojava je v ritmičnem teku dajala vtis popolne samote in pripovedovala o tem, kako je bilo videti življenje pa tudi trening številnih udeležencev letošnjih iger. »Ločeni med seboj, a nikoli sami,« je bil moto, ki so ga poskusili izvajalci na prireditvi pričarati s plesom in govorico telesa.
Prireditev na skorajda praznem stadionu se je začela včeraj ob 19. uri po japonskem času. Takoj zatem, ko so na tribune prišli cesar Naruhito, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach, premier Jošihide Suga in nekaj tujih povabljencev, so vse prisotne pozvali, naj z minuto molka počastijo spomin na »tiste, ki jih ni več med nami«.
Svet s tremi ničlami
To se je nanašalo na žrtve pandemije covida-19, ki je bila po marsičem glavni gost na slovesnosti. Maske na obrazih japonskega monarha in vseh prisotnih povabljencev, zastavonoše z belo zastavo z vzhajajočim soncem in športnikov iz več kot 200 držav, so bile vidno opozorilo, da slovesnost poteka v razmerah brez precedensa.
Čeprav so olimpijci ob prihodu na stadion občasno zaplesali v ritmu glasbe iz japonskih mangov in mahali z zastavicami svoje države, kot da pozdravljajo navijače, so občasni sprehodi kamer prek sedežev razkrivali svetlobni trik, zaradi katerega je bilo videti, kot da prireditev poteka pred polnimi avditorijem: prazni stoli so bili pobarvani z različnimi barvami, tako da se je od daleč zdelo, da na njih sedijo ljudje.
V resnici je bilo na stadionu, ki lahko sprejme 68.000 gledalcev, samo okoli 950 uglednih gostov, med katerimi je bil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, in to predvsem zato, ker bo Pariz gostil poletne igre leta 2024.
Tik pred začetkom slovesnega odprtja 32. olimpijskih iger se je na ulicah japonskega glavnega mesta zbrala večja skupina demonstrantov, ki so v zadnjem trenutku znova zahtevali odpoved iger zaradi pandemije. »Odpovejte olimpijske igre, rešite življenja!« je pisalo na transparentih, ki so izražali mnenje večine Japoncev, predvsem pa prebivalcev Tokia. Celo sam cesar Naruhito je pred nekaj tedni izrazil zaskrbljenost zaradi pandemičnega tveganja, na tribuni nacionalnega stadiona pa je sedel sam, saj japonski epidemiološki predpisi ne dovoljujejo, da se takšnega dogodka udeleži več kot en družinski član.
Na začetku slovesnosti so razglasili olimpijskega lavreata (kar je bilo uvedeno leta 2016). Tokrat je to bil bangladeški ekonomist in dobitnik Nobelove nagrade Mohamed Junus, ki je poslal videosporočilo, v katerem je olimpijske igre pozval, naj pripomorejo k vzpostavitvi »sveta s tremi ničlami«: ničelnimi izpusti ogljikovega dioksida, ničelnim kopičenjem velikega bogastva in ničelno brezposelnostjo. To bo po podaljšanju pandemije covida-19 na svetu še posebej velik izziv.
Časi se spreminjajo in življenje se nadaljuje
Kdo bo v Tokiu prižgal olimpijski ogenj, je bila skrivnost, dokler ni na nacionalni stadion pritekla teniška igralka Naomi Osaka. Njena izbira za to visoko simbolično nalogo je pomembno sporočilo Japonske, da je tradicionalna dežela vzhajajočega sonca zdaj odprta, strpna moderna članica svetovne družine. Oče Naomi Osaka je s Haitija, in dokler se ni povzpela na vrh svetovnega tenisa, je ni bilo pripravljeno sprejeti ne japonsko občinstvo ne družina njene japonske mame.
Časi se spreminjajo in življenje se nadaljuje, sta glavni sporočili slovesnosti, mi pa lahko olimpijskim igran od srca zaželimo, da bi se vse to tudi uresničilo.