Bachova iluzija
Olimpijske igre Sta šport in politika res smrtna sovražnika?
Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (Mok) Thomas Bach je bil jasen: olimpijske igre so miroljubno tekmovanje, politični aktivizem na zmagovalnem odru nima kaj iskati. Sredi tedna je odmevalo ignoriranje športnikov, ki so pred tekmami klečali v znak podpore gibanju Življenja temnopoltih štejejo. Zdi se, da se Mok na vse pretege trudi šport obvarovati pred različnimi političnimi stališči športnikov. Zakaj? »Ljudje na pozicijah moči se bojijo tega, kar aktivizem športnikov simbolizira, in to je politični upor,« odgovarja športna sociologinja Kaja Poteko.
Kadar govorimo o pravici do svobode mnenja in izražanja, se nam skoraj vedno odpre več vprašanj, kot dobimo odgovorov. Šport ni – oziroma ne bi smel biti – izjema, četudi si marsikdo pred tem zatiska oči. Zato se ob začetku olimpijskih iger velja vprašati, kaj sploh je (politični) aktivizem na športnih dogodkih, koga najbolj moti in v kakšnem razmerju sta šport in oblast.
Na dvoranskem evropskem prvenstvu v atletiki leta 2015 sta komentatorja Eurosporta z zanimanjem spremljala dogajanje v eni izmed kvaliikacijskih skupin teka na 800 metrov. Še preden ju je pritegnil zanimiv iniš v praški areni O2, v katerem je po padcu najkrajšo potegnil avstrijski tekmovalec, sta se zabavala ob pogledu na tekača, ki je na koncu prehitel zgolj nesrečnega Avstrijca. Pravzaprav ju je skrbelo zanj. Ker je na glavi nosil rumen trak z rdečim znakom »peace«, sta se začela spraševati, ali ga bo evropska atletska zveza nemara diskvaliicirala zaradi izražanja političnega stališča.
Tekač z rumenim trakom je po nekem naključju tudi pisec tega besedila, zato lahko z veliko gotovostjo trdim, da je bila politika zadnja stvar, na katero je pomislil ob pogledu na svojo tekmovalno opremo. Trak in znak na njem sta bila predvsem posledica glasbenega okusa in vraževerja. K sreči športne organizacije atletom, ki v skupni razvrstitvi zasedejo 35. mesto, ne posvečajo pretirane pozornosti, zato o diskvaliikaciji ni bilo ne duha ne sluha.
Nekaj podobnega je v današnji številki Nedela opisal veslač Luka Špik, eden najboljših slovenskih olimpijcev vseh časov, ki nikoli ni izstopal le z vrhunskimi dosežki, pač pa tudi z videzom. Na olimpijske igre v Atlanti 1996 je odpotoval kot 17-letni mulec brez vsakršnih možnosti za kolajno. Za imidž mu ni bilo mar. »Bil sem mlad, brezkompromisen, prvinski, z ničimer se nisem obremenjeval.«
Čez štiri leta se je znašel v popolnoma nasprotni situaciji. Z Iztokom Čopom sta bila v Sydneyju glavna favorita za zlato odličje. Ker ničesar ni hotel prepustiti naključju, je precej bolj natančno proučil pravila. »Pred vsakimi olimpijskimi igrami podpišeš pravilnik. Na neki način je to podobno včlanitvi v politično stranko. Obnašati se moraš po njihovem kodeksu. Mednarodni olimpijski komite (Mok) dirigira, kaj lahko in česa ne smeš. Z vsakim podpisom pogodbe sem se čedalje bolj zavedal, kakšen moram biti, da bom po njihovem okusu – in takšen sem tudi postajal,« je dejal v smehu.
Spomni se, da se v Atenah leta 2004 njegov obesek – Thorovo kladivo – nikomur ni zdel sporen, v Londonu leta 2012 pa so mu že svetovali, naj ga na zmagovalnem odru skrije. »Koliko svobode na tem področju ima športnik in koliko svobode bi lahko imel v idealnem svetu, je precej zapleteno vprašanje,« priznava in opozarja, da nikoli ne smemo prezreti političnega in ekonomskega konteksta. »Naslednje zimske igre bodo na Kitajskem, kjer kršijo človekove pravice. Mislite, da bo Mok dopustil, da bo v Tokiu kdo izrekel kritiko na ta račun?«
Pravica do česa?
Mok je nedavno spremenil 50. člen olimpijskega pravilnika, ki je predvideval prepoved izražanja političnih mnenj na olimpijskih tekmovanjih in podelitvah kolajn. Po novem so poteze, kot sta stisnjena pest in klečanje pred tekmo v podporo gibanju za pravice temnopoltih, dovoljene na športnih terenih, ne pa tudi na zmagovalnem odru. »Obredi ob podelitvi medalj niso mišljeni za politične in druge demonstracije, temveč za izražanje spoštovanja športnikom in dobitnikom medalj za njihove športne dosežke, ne pa za njihova zasebna stališča,« je predsednik Moka Thomas Bach pred začetkom iger posvaril olimpijce. Po njegovem mnenju bi morale biti olimpijske igre miroljubno tekmovanje, ki združuje ves svet, »kar pa se ne bo nikoli uresničilo, če bodo postale priložnost za razdore«.
Njegova izjava se je takoj znašla pod drobnogledom kritikov, ki so izražali pomisleke, ali se politični aktivizem sploh sme preganjati s športnih prizorišč. Dodaten srd je sledil sredi tedna, ko so se še pred uradnim odprtjem iger v nekaterih panogah začela predtekmovanja. Mok v povzetkih dogajanja na uradnih kanalih ni prikazal podob športnic in športnikov, ki klečijo pred začetkom tekmovanj. S tem je ubral nekolikanj podobno taktiko, s katero se nogometne zveze spoprijemajo z navijači, ki – pogosto goli – pritečejo na igrišče in prekinejo tekmo: počnite, kar vas je volja, ampak medijske pozornosti ne boste dobili.
V krovni olimpijski organizaciji so se nemudoma odzvali in napovedali, da bodo odslej na »svojih omrežjih in kanalih prikazovali tudi takšne trenutke na olimpijskih tekmovanjih«.
A četudi sprejmemo Mokovo kupčijo, v zraku obvisi vprašanje, kdaj je izražanje političnih (in zasebnih) stališč dopustno in kdaj ne. Je trak z mirovnim simbolom politično stališče? Pa obesek iz nordijske mitologije? Majica z napisom »športnica aktivistka«? Tetovaža petdesetih imen ljudi, ki po svetu trpijo zaradi lakote? Maske, ki opozarjajo na policijsko nasilje nad temnopoltimi? Odstranitev stekleničke kokakole? Če na vseh šest vprašanj odgovorimo pritrdilno, sledi podvprašanje: je s tem kaj narobe? Na eni strani je pravica do svobode mnenja in izražanja, na drugi pa – pravica do česa? Pravica korporacij, da jim neposlušni športniki ne kvarijo poslovnih načrtov? Pravica Moka, da tekmovanje priredi pod njemu všečnimi pogoji?
Zdi se, da šport postaja idealno okolje za vznik satire. Ta praviloma najbolje uspeva v sistemih, kjer vladata cenzura in politično enoumje, medtem ko v svetu, kjer je vse dovoljeno, ne pride toliko do izraza.
Bachova iluzija
Da športa in politike ni mogoče pojmovati povsem ločeno, je prepričana tudi dr. Kaja Poteko, asistentka za sociološke predmete na ljubljanski fakulteti za šport. Po njenem mnenju sta organizirani tekmovalni šport in politika povezana že tako dolgo, da lahko »malodane parafraziramo znano Horkheimerjevo tezo o tem, da bi, kdor ni pripravljen govoriti o kapitalizmu, moral molčati tudi o fašizmu, in rečemo, da bi, kdor ni pripravljen govoriti o politiki, moral molčati tudi o športu«.
Opozarja, da trditev, češ da politika nima nič opraviti s športom, izrekajo predvsem ljudje, ki v športu ne dopuščajo drugega od lastne politične pozicije. Kot primer, »ki tega ne bi mogel ilustrirati bolje«, navaja nedavno evropsko prvenstvo v nogometu, kjer je Italija v inalu po izvajanju enajstmetrovk premagala Anglijo. »Na tri temnopolte nogometaše, ki so svojo priložnost zapravili, se je usul plaz rasističnih komentarjev. Britanski premier in ministrica za notranje zadeve sta tovrstna dejanja sicer obsodila, toda njune obsodbe so bile, milo rečeno, najmanj hinavske – ne samo zato, ker sta si pred tem ob klečanju nogometašev, ki je opozarjalo na rasizem, odkrito in eksplicitno podala roko z navijači, ki so to politično gesto izžvižgali, temveč ker so bile manifestacije rasizma zgolj hrbtna plat tistega, kar sta s svojo politiko in vedenjem vzgajala sama.«
Bachovo izjavo o nezaželenosti zasebnih stališč na zmagovalnem odru vidi kot »izraz iluzije, da je šport nekaj, kar se dogaja v vakuumu, ločenem od siceršnjega družbenega življenja. Kot poskus reduciranja športnikov na ubogljive stroje ter kot izraz arogance in strahu pred kritikami, ki bi se v končni fazi utegnile obrniti tudi proti privilegijem dobro situiranih posameznikov znotraj Moka ter drugim relevantnim političnim in ekonomskim elitam.«
Vrhunski šport in olimpijske igre kot eden največjih svetovnih odrov ponujajo izvrstno priložnost, da so glasovi športnikov dovolj slišani. »Ljudje na poziciji moči pa se bojijo tega, kar aktivizem športnikov simbolizira, in to je politični upor,« še pravi sogovornica in kot primer navede lanski bojkot košarkarjev v končnici lige NBA, ko se je ekipa Milwaukee Bucks, ki so ji kasneje
Kaja Poteko, športna sociologinja
sledile še druge, odločila, da gre na štrajk in s tem opozori na nesprejemljivost rasnega nasilja v ZDA. »Svoje delo so začasno prekinili, posegli so onkraj simbolnih gest in delovali neposredno ter tam, kjer je njihova moč najbolj učinkovita, torej na delovnem mestu, obenem pa so pokazali tudi to, kako pomembno je, da delujejo skupaj. Igralca ameriškega nogometa Colina Kaepernicka, recimo, je njegova gesta stala kariero, v tem primeru pa so košarkarji združili moči in bili močnejši.«
Morda so se na ta primer spomnili tudi vodilni možje Moka, ko so sprejeli odločitev, da klečanja pred tekmovanji ne bodo več ignorirali. Najbrž bi sami raje klečali devetnajst dni zapored – toliko časa bodo trajale igre – kot pa videli, da košarkarski reprezentanci ZDA v izločilnih bojih uprizorita kaj podobnega kot jeleni iz Milwaukeeja.
Športni mojstri
Za konec sledi literarni premislek. Avstrijski pisatelj Thomas Bernhard v svojem zadnjem romanu Stari mojstri ne prizanaša nikomur – kakor tudi ni prizanašal nikoli poprej. Učitelji, umetnostni zgodovinarji, obiskovalci muzejev, Avstrijci (s poudarkom na Gradiščancih), ilozoi, glasbeniki (tudi Bach, vendar ne tisti na čelu Moka), pisatelji – pod kritiko njegovega neusmiljenega peresa se znajdejo vsi, še posebej pa slikarji, tako imenovani stari mojstri, katerih dela visijo v domala vseh omembe vrednih umetnostnozgodovinskih muzejih, tudi v dunajskem, kamor že trideset let vsak drugi dan zahaja osrednji lik romana Reger.
Kot izkušen poznavalec umetnosti in glasbeni kritik za revijo Time pride do zaključka, da je bolj ali manj vsa umetnost nepopolna. Ob dovolj podrobnem pogledu je vedno mogoče najti kakšno napako. Tudi pri starih mojstrih. »Ja, pravim, El Greco, lepo, toda dobri mož ni zmogel naslikati roke. In pravim Veronese, lepo, toda dobri mož ni zmogel narisati naravnega obraza.«
Še več, stari mojstri so zlagani, saj so se ves čas pajdašili z vladarji in cerkvenimi veljaki. S tedanjo oblastjo, skratka. Njihova umetnost je pravzaprav državna, zato je tudi zlagana, sklene Reger. Če pustimo (ne)popolnost ob strani: kako (ne)zlagani pa so športni mojstri, ki jih bomo spremljali v naslednjih dveh tednih, in kakšen je njihov odnos do današnjih oblasti?
Poteze v podporo gibanju za pravice temnopoltih so dovoljene na športnih terenih, ne pa tudi na zmagovalnem odru.
Vrhunski šport in olimpijske igre kot eden največjih svetovnih odrov ponujajo izvrstno priložnost, da so glasovi športnikov dovolj slišani.
Ljudje na poziciji moči se bojijo tega, kar aktivizem športnikov simbolizira, in to je politični upor.