LUKA LISJAK GABRIJELČIČ

Luka Lisjak Gabrijelčič zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

o tem, da je EU obsojena na patetično obredno izražanje svoje »zaskrbljenosti«.

Na twitterju obstaja proil z imenom Is Europe concerned? (Je Evropa zaskrbljena?). Njegovi anonimni upravitelji so si za poslanstvo zastavili »monitoring« zaskrbljenosti evropskih institucij: vsakič ko kakšen evrokrat izrazi »zaskrbljenost«, njegovo izjavo retvitajo z lakoničnim pripisom »Da«. Včasih dodajo še »stopnjo zaskrbljenosti«: »zelo«, »globoko«, »izjemno« ... Ta preprosta satira je uničujoča. Razgali razvrednotenje »evropske zaskrbljenosti«: monotonost ponavljanja postane očitna in komična. A čeprav noben predstavnik EU ne more več reči »zaskrbljenost«, ne da bi vzbudil muzanje pri novinarjih in drugih članih »čvekajočega razreda«, se besedna zveza še kar ponavlja – kar krepi, hm, »zaskrbljujoč« občutek, da se je EU povsem sprijaznila z irelevantnostjo svojih opozoril.

Pred kakšnima dvema desetletjema se je v strokovni literaturi pojavil pojem Evropske unije kot »normativne sile«. Ideja je bila otrok svojega časa. Evropska unija se je uspešno kosala z najambicioznejšimi projekti od ustanovitve: uvedbo prostega pretoka ljudi, blaga in storitev, širitvijo na vzhod, sprejetjem skupne valute. To pa je bil tudi čas, ko je zenit dosegla moč Združenih držav, ki so v neokonservativni hybris verjele, da lahko z golo silo uveljavijo svojo voljo širom po svetu. Med obema zmagovalcema hladne vojne, ZDA in EU, je zazijal vse očitnejši prepad v pristopih in zunanjepolitični ilozoiji.

Izhajal je seveda iz drugačnih pogojev. ZDA so konsolidirana federacija z močno izvršno oblastjo, vojaškim proračunom, ki po absolutnih številkah nima precedensov v zgodovini, so vozlišče svetovnih inančnih tokov in dežela neizmernih naravnih bogastev z le dvema, povsem nenevarnima sosedoma. Razprostirajo se čez ogromno, plodno površino med dvema oceanoma, ki deželo varujeta pred vdori in jo hkrati odpirata na vse strani sveta. Nobena druga država nima podobnih geostrateških prednosti – to velja tudi, če se ozremo v zgodovino.

Geopolitičnih šibkosti evropskih držav v globalnem kontekstu po drugi strani niti nima smisla naštevati. Prav druga svetovna vojna, rojena iz nerazčiščenih trenj med evropskimi narodi in znotraj njih, je Evropo spravila na kolena in jo stisnila v odvisnost od velesil, ki sta bili v kulturnem pogledu sicer zakonska otroka evropske civilizacije, a ju je njuna geopolitična umeščenost postavljala v privilegiran položaj, iz katerega sta na svoje mesto v svetu, s tem pa tudi na svojo preteklost in prihodnost, gledali bistveno drugače od evropskih družb. Če je konec hladne vojne pomenil ponižanje za Rusijo in opijajoče zmagoslavje za ZDA, je Evropa čutila predvsem, da lahko znova zadiha – sočasna izkušnja »Zahodnega Balkana« pa jo je potrjevala v prepričanju, da mora svoj projekt prihodnosti zasnovati na drugačnih temeljih od predvojne Kleinstaaterei, če se noče znova po lastni krivdi znajti »na napačni strani zgodovine«.

Ideja »normativne sile« se je rodila na tej jasi obnovljenega optimizma, značilnega za devetdeseta leta, obdani z gozdom zgodovinskih tesnob. EU je svoje mesto v svetu skušala deinirati na način, ki bi bil hkrati realističen in navdihujoč. Ideal normativne sile je bil zato v isti sapi opis realnosti in iskanje niše na globalnem parketu; tudi visà-vis Združenih držav. Moč Evropske unije naj bi izhajala iz njene prednosti pri oblikovanju in uveljavljanju norm. Norme so njen najpomembnejši izvozni artikel in vir geopolitičnega vpliva – tako na čisto »banalni« ravni proizvodnih in trgovinskih standardov pa do vzvišenega ideala delujoče politične in gospodarske ureditve, ki omogoča najvišjo možno kakovost življenja in najboljše ravnovesje med svobodo, redom in blaginjo, kakršna je dosegljiva v »svetu, kot je«.

Ni težko videti, kako so se v pojmu »normativne sile« zlile politične tradicije, ki so krojile povojno Evropo: krščanskodemokratskega pragmatizma, socialdemokratskega ideala univerzalne blaginje in liberalnega projekta urejenih trgov znotraj močne države. Bil pa je tudi odraz procesa integracije, ki je slonel na usklajevanju ekonomskih regulacij ter političnih pravil in njihovem izvozu na periferijo, kjer so čakale kandidatke za pristop, lačne natanko takšnih »regelcev«, ki bi vnesli občutek predvidljivosti in sploh neke ideje prihodnosti v nestrukturirani kaos postsocializma.

V trenutku, ko je bilo to doseženo, se je jasa, odprta v devetdesetih, začela krčiti. Pozabljena je bila zgodovinska izkušnja, na kateri je slonel evropski projekt »normativne sile«. V zadnjih desetih letih EU ne zmore več zagotavljati lastnih, sporazumno sprejetih norm niti med vsemi državami članicami – ideja, da bi jih lahko celo »izvažala«, se zdi podobna utvara kot ameriško »izvažanje demokracije« v času Busha mlajšega. Namesto tega je EU obsojena na patetično obredno izražanje svoje »zaskrbljenosti«.

Minuli teden si je satirični retvit prislužilo tudi poročilo evropske komisije, ki »izraža zaskrbljenost« nad stanjem vladavine prava v Sloveniji. Opozicija se je radostila: »Vidite, Evropa nam daje prav!« A poročilo gre onkraj »dosežkov« sedanje vlade in svoj zaskrbljeni prst vtakne v številne kronične rane mlade slovenske demokracije: od nejasnega lastništva medijev do netransparentnega naročanja, polževskih sodnih postopkov in neučinkovitega pregona korupcije.

Tu se vidi tragična usoda ideje »normativne sile«. Po eni strani vidimo, kako lepo se razgalijo naše slabosti, ko jih gledamo skozi prizmo evropskih norm. Po drugi strani pa je vsakomur, ki premore ščepec realizma, jasno, da bodo evropske institucije, ki naj bi bdele nad njihovim uresničevanjem, popolnoma nemočne, če bi se tudi v Sloveniji dokončno zasidrala oblast, ki bi se odločila te norme načrtno spodkopavati. Odločitev, ali se bo to zgodilo ali ne, je v celoti odvisna od nas samih. In prav to bi moral biti vir ponosa. To pomeni, da se o usodi evropskega projekta odloča tudi v Sloveniji.

V zadnjih desetih letih EU ne zmore več zagotavljati lastnih, sporazumno sprejetih norm niti med vsemi državami članicami.