Izposojena knjiga je lahko polknjiga
Knjižnično nadomestilo Določba pravilnika, ki za izposojo slikanice šteje le pol izposoje, ni skladna z zakonom, je razsodilo upravno sodišče
Že od uvedbe knjižničnega nadomestila leta 2004 občasno potekajo polemike o poplačevanju avtorjev zaradi javnega posojanja njihovih del v splošnih knjižnicah. Debate so se iskrile ob načinu razdelitve med avtorje – največ dobijo pisatelji, prevajalci, ilustratorji in drugi bistveno manj. Pravilnik iz leta 2016 pa je določil, da avtorjem slikanic, stripov in publikacij z manj kot 47 stranmi za eno izposojo beležijo izposojo le 0,5 knjige. Upravno sodišče je zdaj presodilo, da to ni v skladu z zakonom. I. B.
Živimo v brezzakonju? Še huje: oblastniki s pesnjenjem podzakonskih aktov brez podlage v zakonu posegajo v pravice državljanov? Uspešna tožba pisatelja Francija Rogača proti javni agenciji za knjigo (JAK) je to pokazala, upravno sodišče pa razsodilo, da se odločba JAK o višini knjižničnega nadomestila odpravi in vrne v ponovni postopek. Sporen je pravilnik, ki od leta 2016 določa, da avtorjem slikanic, stripov in publikacij z manj kot 47 stranmi eno izposojo zapišejo kot izposojo pol knjige.
Kritike te spremembe pravilnika so bile pred petimi leti zaznane, a se ni nič spremenilo: priznana izposoja se določa po obsegu literarnega avtorskega dela v posamezni monografski publikaciji po izračunu, ki za publikacije z manj kot 47 stranmi, tiste z bibliografsko kodo slikanica in tiste z oznako vsebine strip arbitrarno določa 0,5 izposoje. Bolj zadovoljni so lahko avtorji knjig z več kot 47 stranmi, še najbolj pa pesniki, saj se izposoja pesniške zbirke v vsakem primeru šteje za eno izposojo ne glede na število strani. Ob enakem številu izposoj so torej avtorji slikanic in stripov deležni polovico manj knjižničnega nadomestila kot preostali avtorji.
Načelo spodbujanja ustvarjalnosti
V zgodbo o slovenskem uvajanju knjižničnega nadomestila oziroma pravice do javnega izposojanja ( public lending right) je vpleten nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev, pobudnik nagrade za najboljši slovenski roman leta kresnik, pisatelj Vlado Žabot, dal je pobudo tako za ustanovitev javne agencije za knjigo kot za uvedbo slovenskega knjižničnega nadomestila po vzoru drugih držav, ki avtorjem knjižnega gradiva zaradi javnega izposojanja v splošnih in drugih knjižnicah priznavajo pravico do nadomestila.
Uvedba pravičnega nadomestila in uskladitev aktov z evropsko direktivo iz leta 1992 je bila nujna pred vstopom Slovenije v EU. Snovalci slovenskega sistema so se odločili, da bodo do knjižničnega nadomestila upravičeni samo živi avtorji, katerih dela presegajo spodnji prag izposoj v javnih knjižnicah na podlagi podatkov oziroma zbrane statistike izposoj vzajemnega knjižničnega sistema Cobiss.
Prvi pravilnik je začel veljati aprila 2004, Slovenija je bila druga država pristopnica, ki so uredile pravico do javnega izposojanja, takratna ministrica za kulturo Andreja Rihter je prva napovedala izplačila za september, pri izvedbi pa so slovenski odločevalci izbrali dvojni mehanizem: polovica sredstev je bila namenjena izplačilu nadomestila avtorjem, polovica pa delovnim štipendijam za perspektivne in vrhunske avtorje, za podeljevanje sredstev iz te polovice pa so pooblastili stanovska društva. V proračunu so za oboje namenili po 80 milijonov takratnih tolarjev in zapisali, da je namen izvajanja knjižničnega nadomestila spodbujati ustvarjalnost posameznikov na področjih kulture, na katerih se ustvarja knjižnično gradivo in ki so v javnem interesu.
Dolga in zavita pot
Zamisel o nadomestilu avtorjem za brezplačno izposojanje njihovih knjig v knjižnicah je leta 1918 dobila danska pisateljica Thit Jensen s pravim imenom Maria Kirstine Dorothea Jensen. Leto pozneje so zamisel predstavili na kongresu nordijskih avtorjev, leta 1920 pa je dansko združenje pisateljev zahtevalo debato o tem predlogu na ministrstvu za šolstvo. Od začetka so vpleteni zagovarjali načelo proste izposoje v javnih knjižnicah, zato je zamisel o neposrednem plačilu ob izposoji posameznega naslova v knjižnici nadomestil sistem državnega inanciranja. Do uveljavitve je trajalo še dolgo, iniciativo iz leta 1941 je povozila druga svetovna vojna, Danska je prva na svetu uvedla knjižnično nadomestilo leta 1946. Leto pozneje je sledila Norveška, Švedska leta 1954, Finska 1963., Islandija 1967., Nizozemska 1971., Nemčija 1972., Velika Britanija šele 1979. leta. Nova Zelandija je kot prva država zunaj Evrope uvedla nadomestilo leta 1973, Avstralija je sledila leto pozneje, Kanada in Izrael leta 1986, med zadnjimi ga je uvedla Poljska leta 2016.
Postavka knjižnično nadomestilo je imela v slovenskem proračunu daljšo zgodovino, tam je bila že leta 1995, nadomestilo je predvideval tudi zakon o knjižničarstvu, a so iz tega inancirali izdajanje knjig in avdiokaset ter avtorske honorarje. Žabot je animiral društva pisateljev, prevajalcev, ilustratorjev in fotografov, skladateljev, ilmskih režiserjev ter predlagal tudi model, ki bi upošteval tako kvantiteto kot kvaliteto knjižničnih izposoj. Po uvedbi je v javnosti velikokrat naletel na kritike izbrani sistem delitve, nekateri so pledirali, da bi višji odstotek sredstev moral iti na račune avtorjev, zlasti najbolj izposojanih (na škodi so bili avtorji, katerih knjige si množično izposojajo v šolskih knjižnicah), sporen je bil tudi zgornji prag, ki je avtorjem, ki so presegli 20.000 izposoj na leto, namenil le petino »presežnih izposoj«.
Svet knjig in polknjig
Večjo spremembo in začasno razburjenje je zaradi sprememb zakona o knjižničarstvu leta 2016 prinesel nov pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila: ker je bilo treba postopke uskladiti z zakonom o upravnem postopku, se je podeljevanje štipendij za ustvarjalnost s stanovskih društev preneslo na agencijo za knjigo oziroma njene komisije. Druga velika sprememba je bilo drugačno obračunavanje nadomestila glede na obseg in žanr knjige, kar je bil predlog upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev.
Pisatelj Peter Svetina je v pismu, ki ga je poslal takratnemu ministru za kulturo Tonetu Peršaku, zapisal, da denarna korist tistih, ki ne ustvarjajo slikanic, stripov in monografskih publikacij do 47 strani, ne bo toliko višja, kolikor bo nižja denarna korist tistih, ki take knjige ustvarjajo. Dodal je: »Slikanice, stripi in monografske publikacije do 47 strani s tem, ko se jim nameni samo polovico izposoje, niso več knjige, ampak dobijo status polknjige.« Pisatelj Primož Suhodolčan se je na spletu pridušal: »Pri nas je knjiga dobra, ustrezna, prikladna, prijazna, privlačna, bralna in seveda nekaj vredna samo takrat, če ima več kot 48 strani! Samo nad 49 strani knjiga ni več manjvredno, pritlehno, plehko, trivialno čtivo.«
Franci Rogač, prvi slovenski samozaložnik v knjigarni Amazon, avtor niza pravljic, ki jih je izdal v različnih formatih, tudi v Braillovi pisavi, posnel jih je tudi v znakovnem jeziku, je takrat pripomnil: »V Sloveniji očitno vlada zakon močnejšega. Glede knjižničnega nadomestila je spremembo uvedla elitna skupina slovenskih pisateljev, ki so v tem odboru in ki deluje pod okriljem javne agencije za knjige. Ti pisatelji so vsi romanopisci in so na seji odbora predlagali, da bi pravljice ovrednotili kot drugorazredne, in so tudi temu primerno točkovali z izposojo 0,5 točke, namesto kot do zdaj, ko so bile pravljice enakovredne in so se točkovale kot
Ne moremo vendar vrednotiti literature po številu besed, kakor tudi slikarstva ne moremo po številu potez ali filma po minutah. Nataša Konc Lorenzutti
druge knjige.« Na ministrstvu za kulturo so ob polemikah navrgli: »Dopuščamo možnost, da nova ureditev komu ne ustreza, zato je po prvem letu delovanja po novem pravilniku predvidena njegova evalvacija in zatem morebitne izboljšave.«
Zgodilo se ni nič – do letošnje Rogačeve tožbe proti državi. Upravno sodišče je razsodilo, da se njegovi tožbi ugodi, odločba JAK se odpravi, zadeva se istemu organu vrne v ponovni postopek. »Vesel sem in čestitam Franciju Rogaču za trmo in dobljeno bitko,« je izid pospremil Peter Svetina.
Določbe pravilnika, neskladne z zakonom
Iz dokumenta, na katerega pritožba ni mogoča, je razvidno, da toženka, Republika Slovenija, ni bila zmožna pojasniti razlogov za sprejetje določbe v pravilniku, ki vzpostavlja razlikovanje med monografskimi publikacijami do 47 strani oziroma monografskimi publikacijami z bibliografsko kodo slikanica oziroma strip in drugimi monografskimi publikacijami, prav tako se ni nihče udeležil naroka za glavno obravnavo ne opravičil za izostanek. Sodišče za utemeljenost oziroma upravičenost razlikovanja med avtorji slikanic in stripov ter drugimi avtorji ni našlo ustavnoskladne razlage. Sodišče je tožbi torej ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo, v ponovnem postopku pa bo moral prvostopenjski organ odločiti brez upoštevanja z zakonom neskladne določbe pravilnika.
Z ministrstva za kulturo so odgovorili, da sodbo sodišča spoštujejo: »Skladno z zakonom o upravnem sporu je ministrstvo v zadevni materiji JAK pozvalo, da izda novo odločbo, upoštevajoč obrazložitev sodišča.« Na Delovo vprašanje, kakšne ugotovitve je prinesla pred petimi leti obljubljena evalvacija pravilnika po enem letu uporabe, so z ministrstva sporočili: »Ministrstvo v preteklih letih evalvacije ni opravilo, bo pa do jeseni ustanovilo strokovno komisijo za pripravo dopolnitev in spremembe pravilnika v najkrajšem možnem času.«
Vlado Žabot je za Delo povedal: »Ta sodni primer mi ni znan. Pri tem se mi zastavlja predvsem vprašanje, kako in ali sploh so na ministrstvu zadevo s polovično ceno izposoje uredili v področni zakonski regulativi. Moj predlog (in predlog DSP) za polovično ceno izposoje slikanic in podobnih publikacij, ki ne dosegajo 49 strani besedila, je bil utemeljen na Unescovi deiniciji knjige, ti naslovi imajo povsem drugo dinamiko izposoje v knjižnicah, predlog pa je korektno upošteval kvantitativni in kvalitativni kriterij.«
Nataša Konc Lorenzutti, ki od leta 2019 vodi sekcijo za otroško in mladinsko književnost pri pisateljskem društvu, je spomnila na javni protest sekcije marca 2017, ko so zahtevali, naj se nepremišljeno določilo novega pravilnika nemudoma odpravi, dodala je še: »Prepričani smo, da je literarna vrednost slikanice Anje Štefan ali Petra Svetine in še marsikaterega našega avtorja primerljiva z literarnimi deli naših kolegov, ki pišejo prozo ali poezijo za odrasle. Problem je drugje in ga je treba drugače rešiti, ne pa z razvrednotenjem slikanice na polknjigo. Ne moremo vendar vrednotiti literature po številu besed, kakor tudi slikarstva ne moremo po številu potez ali ilma po minutah. Franci Rogač je problem rešil zase, ne za vse, ker se mu nismo pridružili. Ogradili smo se namreč od načina, kako se je tega lotil. Zdaj bi moral torej vsak avtor posebej vložiti tožbo, kakor je storil on. Menim, da je to nesmiselno, zato bi bilo dobro pozvati ministrstvo za kulturo k sistemski rešitvi.«