Potrebovali bi za dve nuklearki virov
Električna energija Gradnja je le del izzivov, ki so pred Slovenijo, ko se bo vključevala v program Pripravljeni na 55
Razprava o ukrepih, potrebnih za zagotovitev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, se usmerja tudi v to, kakšne energetske objekte naj bi Slovenija gradila. Zato smo pogledali, kakšna naloga je na tem področju pred njo in kakšne so možnosti.
Gradnja energetskih objektov je sicer le del izzivov, ki so pred Slovenijo, ko se bo vključevala v program, ki ga je EU poimenovala Pripravljeni na 55. Ta postavlja cilj, da se emisije toplogrednih plinov v EU do leta 2030 zmanjšajo za 55 odstotkov glede na leto 1990. Za Slovenijo to v resnici pomeni zmanjšanje za 62 odstotkov, saj je ena od petih držav EU, ki zdaj proizvedejo več emisij kot pred tremi desetletji. Kakšna je struktura virov in koliko jih bo morala Slovenija nadomestiti? Približno tretjina preskrbe z energijo v Sloveniji je iz naftnih proizvodov, še okoli šestina je izvira iz trdih goriv (predvsem premoga). Ta dva vira bo morala skoraj v celoti nadomestiti z drugimi viri energije. Energija, ki se proizvede iz njiju, je primerljiva z učinkom dveh jedrskih elektrarn velikosti nuklearke v Krškem. Kakšna je struktura porabe? Okoli 40 odstotkov energije se porabi za delovanje prometa, dobra četrtina v predelovalnih dejavnostih (skupaj z gradbeništvom) in dobra petina v gospodinjstvih.
Razprava o nujnih ukrepih za zagotovitev zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov se usmerja tudi v to, kakšne energetske objekte naj bi Slovenija gradila. Zato smo pogledali, kakšna naloga na tem področju čaka našo državo in kakšne so možnosti. Pojavilo se je kar nekaj vprašanj, na katera smo pripravili odgovore.
Gradnja energetskih objektov je le del izzivov, ki so pred Slovenijo, ko se bo vključevala v program, ki ga je EU poimenovala Pripravljeni na 55. V tem programu je postavljen cilj zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v EU do leta 2030 za 55 odstotkov v primerjavi z letom 1990. Za Slovenijo to pomeni zmanjšanje izpustov za 62 odstotkov, saj je ena od petih držav EU, ki zdaj proizvedejo več izpustov toplogrednih plinov kot pred tremi desetletji. A vrnimo se k vprašanjem gradnje energetskih objektov.
■ Kakšna je struktura virov in koliko virov bo morala Slovenija nadomestiti?
Približno tretjina preskrbe z energijo pri nas je iz naftnih proizvodov, še okoli šestina je izvira iz trdih goriv, predvsem premoga. Ta dva vira bo morala naša država skoraj v celoti nadomestiti z drugimi viri energije. Energija, ki se proizvede iz njiju, je primerljiva z učinkom dveh jedrskih elektrarn velikosti krške nuklearke.
■ Kakšna je struktura porabe?
Okoli 40 odstotkov energije se porabi za delovanje prometa, dobra četrtina je porabljene v predelovalnih dejavnostih (skupaj z gradbeništvom) in dobra petina v gospodinjstvih.
■ Ali poraba energije v Sloveniji narašča?
Trenutno ne. Vrh porabe energije je bil dosežen leta 2008. Predlanska poraba energije je bila 12 odstotkov pod vrhom. Vzrok je predvsem izboljšanje učinkovitosti. Gospodinjstva so v tem času zmanjšala porabo za več kot petino, predelovalne dejavnosti za 11 odstotkov, v prometu pa se je poraba zmanjšala za 6 odstotkov. Vse to nekoliko olajša načrtovanje, saj za zdaj v srednjeročnem obdobju ni treba vključevati rasti celotne porabe energije.
■ Koliko energije uvozimo?
Treba je razlikovati med uvozom virov energije (goriv) in uvozom energije, kar je bolj zapleteno, kot je videti na prvi pogled. Po podatkih statističnega urada znaša domača proizvodnja energije 57 odstotkov celotne preskrbe. V celoti uvozimo naftne proizvode in plin, s katerimi proizvedemo okoli 41 odstotkov energije. Uvozimo tudi 15 odstotkov trdih goriv, s katerimi pridelamo šestino energije. Preostala energija se večinoma šteje za domačo.
■ Bi Nek 2 zmanjšala uvozno odvisnost od energije?
Gorivo za delovanje jedrske elektrarne je sicer res uvoženo, vendar ima slovenska statistika električno energijo iz jedrske elektrarne za domačo proizvodnjo. Ob tem zgolj pojasnimo, da je največji del stroška delovanja jedrske elektrarne inanciranje naložbe in ne strošek goriva, zato je takšno proizvodnjo mogoče imeti za domačo. Dodajmo, da v Neku gorivo zadošča za 18 mesecev delovanja.
■ Teš 6 je stal 1,5 milijarde evrov in je na robu zloma, investicija v Nek 2 pa bi znašala nekajkrat toliko kot v Teš. Kako je mogoče, da bo Nek rentabilen?
Bistvena razlika je v učinkovitosti, izpustih in na drugi strani v vrednosti investicije. Strošek jedrske energije za proizvodnjo gigavatne ure električne energije znaša okoli 5700 evrov. Strošek premoga za enako proizvodnjo pa 27.300 evrov. Če k strošku premoga dodamo plačilo za izpuste, znaša strošek vira energije v termoelektrarni že 37.000 evrov za gigavatno uro električne energije. Podatke smo izračunali iz zadnjih objavljenih letnih poročil Neka in Teša.
Je pa res, da je gradnja jedrske elektrarne bistveno dražja in razlike so tudi v stroških vzdrževanja obrata ter skladiščenja odpadkov. Ob tem zgolj načelno opozorimo, da termoelektrarne proizvedejo bistveno več odpadkov, a so ti manj nevarni.
Skratka, na rentabilnost termoelektrarne bolj vplivajo stroški proizvodnje, medtem ko je rentabilnost jedrskih elektrarn bolj odvisna od življenjske dobe. Še bolj izrazito življenjska doba vpliva na izračun rentabilnosti vetrnih in sončnih elektrarn, kjer so stroški delovanja skoraj zanemarljivi, seveda pa je potrebno zelo dolgo obdobje, da se investicija povrne. Končni izračun meje rentabilnosti in donosnosti je v vseh primerih dokaj zahteven in zgolj nižji stroški proizvodnje električne energije v jedrski elektrarni še ne pomenijo, da je gradnja ekonomsko upravičena.
■ Bi lahko Nek nadomestili z drugimi viri?
Manjkajoče vire bi Slovenija lahko nadomestila s kombinacijo obnovljivih virov energije. Ti so manj zanesljivi, a je mogoče te pomanjkljivosti zmanjšati ali v celoti odpraviti. Tudi sicer bo morebitni drugi blok jedrske elektrarne le delno zapolnil potrebo po novih virih energije, zato bodo velike investicije v obnovljive vire v vsakem primeru nujne. Ker je učinkovitost teh virov manjša, bi odločitev zgolj za obnovljive vire še povečala vrednost nujnih naložb v energetiko. So pa jedrske elektrarne varovalka pred razpadi omrežja. Pri zadnjem razpadu, ki se je začel v Italiji, sta bila krška nuklearka in češka nuklearka Temelin branik, da omrežje ni v celoti razpadlo. V kriznih situacijah koristijo samo veliki objekti.
■ A to ni največji izziv. Bistveno vprašanje je, ali je Slovenija sposobna narediti tako velik preskok v obnovljive vire do leta 2030?
Zgolj opozorimo, da mora Slovenija ob investicijah v proizvodnjo električne energije močno povečati tudi prenosne kapacitete. Za rastjo deleža proizvodnje iz obnovljivih virov se zahteve po prenosnih (in skladiščnih) kapacitetah večajo.
Manjkajoče vire bi Slovenija lahko nadomestila s kombinacijo obnovljivih virov energije.
■ Bi lahko energijo uvozili, namesto da gradimo lastne vire?
Ta možnost obstaja in bi vsekakor morala biti del procesa odločitve. Tako kot uvozimo pogonska goriva, bi lahko uvozili tudi elektriko. Takšna odločitev bi lahko bila tudi ekonomsko upravičena in je vsekakor lahko del rešitve. Je pa treba upoštevati, da se cena elektrike oblikuje tržno in ob pomanjkanju je treba plačati ceno, ki je takrat na trgu. Ob hudem pomanjkanju je ta lahko zelo visoka. Dodaten problem so prenosne kapacitete, ki imajo omejitve. Največji izziv je strateška politična opredelitev, v kolikšnem delu si želi biti Slovenija energetsko samozadostna.