Od miličnika do šefa upravnega odbora DUTB

Franci Matoz se je iz povsem običajne delavske družine leta 1982 iz rodne Ljubljane preselil v Divačo. Tja ga je vodila (tudi) službena pot, saj je tam delal kot miličnik. Ob premikanju po karierni lestvici je ob delu doštudiral pravo in miličniško uniformo zamenjal za odvetniško togo. Nikoli ni skrival, da se je iz neznanega primorskega odvetnika dvignil zaradi razvpitega primera Boris Popovič. Tam je premagal državo, čeprav v tistem času še ni bil specializiran za kazensko pravo. Sprva se je namreč izogibal kriminalnim zadevam, tudi zaradi policijskih znanstev, saj ni želel, da bi mu kdo to očital.

Prevzemal je vse več odmevnejših primerov, pred kakšnim desetletjem pa je za mnoge stopil na precej kontroverzno samopromocijsko pot. Soj medijskih žarometov mu je godil, znal pa jih je zelo dobro unovčiti. Tudi zato je bil med kolegi večkrat deležen obsojajočih – včasih tudi zavistnih – pogledov. V sodnih dvoranah je pristavil kakšno pikro – tako sodišču kot nasprotni strani –, a je vselej ohranil spoštljivo retoriko.

Promocijo z nastopanjem v javnosti, tudi z razkrivanjem svojega osebnega (razkošnega) življenja, je sčasoma nadomestil s politiko. Pred tem je deloval precej nepolitično.

Leta 2011 je neuspešno kandidiral za poslanca na listi SDS. A je Janezu Janši ostal zvest, predvsem pa ga je uspešno zastopal v vseh kazenskih in civilnih postopkih.

V javnosti se Matoz zdaj po večini pojavi le ob odmevnejših sodnih primerih, večkrat povezanih tudi s prvakom SDS. Prav sodelovanje z vladajočo stranko pa mu odpira nova in nova vrata. Ni dvoma, da je kariero brez družinskega ali kakšnega drugega zaledja začel kot običajni delavec, zdaj pa se je njegov družbeni status zvišal. Postal je predsednik upravnega odbora DUTB, po domače – slabe banke. Pred kratkim je prevzel vodenje nadzornega sveta Luke Koper, je pa tudi namestnik predsednika nadzornega sveta Slovenskih železnic.