Na Brdu se je odprl prostor za novi evropski optimizem
Intervju Predsednik Črne gore Milo Đukanović o evropski prihodnosti, vplivu drugih sil na regijo in vplivu Srbije na sosede
Milo Đukanović, predsednik Črne gore, je na Brdu pri Kranju slišal natanko to, kar je pričakoval. Pripravljenost Evropske unije, da odšteje 30 milijard evrov za infrastrukturne projekte v regiji, se mu zdi pohvale vredna. Pri tem je spomnil, da je bilo povsem logično, da so se na izpraznjeni prostor EU vrinile velike sile, ki poskušajo na Balkanu uveljavljati svoje interese. Opozoril je tudi na ambicije srbskih nacionalistov v regiji in instrumentalizacijo Srbske pravoslavne cerkve za doseganje ozemeljskih ciljev.
Milo Đukanović kot sedemkratni premier in sedanji predsednik Črne gore natančno pozna politiko Evropske unije do Zahodnega Balkana. Bil je priča letom upočasnjevanj in pozneje popolnega zastoja v politiki širitve ter zamegljevanja do takrat jasne evropske perspektive držav Zahodnega Balkana. Z njim smo se pogovarjali po koncu vrha na Brdu pri Kranju.
Kakšne so bile posledice preteklih let evropskega zanemarjanja Balkana?
Prva posledica je bila, da so proevropske sile na Zahodnem Balkanu izgubile del reformskega zagona. Če ni spodbude, da bodo vrednotena reformska prizadevanja, in če ni določen jasen časovni okvir, je jasno, da bo s časom minevalo navdušenje nad reformami. Druga slaba posledica je, da kadar ni Evropske unije v eni regiji, je logično, da se na njeno mesto vrinejo drugi. Tako se danes vrivajo tretje države, ki se poskušajo prebiti s svojimi interesi, ti interesi pa niso nasprotni zgolj evropski perspektivi regije, temveč so v nasprotju z evropsko enotnostjo in evropskim vrednostnim sistemom. To ni zgolj balkansko vprašanje, ampak evropsko vprašanje.
Ali je po vaši oceni vrh na Brdu odprl prostor za optimizem na Balkanu?
V dokumentu in tistem, kar sem slišal med razpravo, je Brdo odprlo prostor za novi optimizem. Trenutno še ne morem soditi, kaj bo to prineslo. V dokumentu in razpravi je jasno potrjeno, da se politika širitve nadaljuje in Zahodni Balkan ima svoj prostor v združeni evropski družini. Seveda moramo spoštovati pravila, pospešiti reforme, doseči standarde, a vrata nam niso zaprta. Drugo sporočilo pa je evropski investicijski načrt, vreden 30 milijard evrov, ki bi moral po predhodno pripravljenih projektih v vladah regije zagotoviti sredstva predvsem za infrastrukturo, prometno, energetsko in digitalno za boljše povezave z Evropo.
Pri infrastrukturnih naložbah je najopaznejši vpliv tretjih velikih držav. Ali menite, da EU s tem svežnjem lahko izničiti kitajski vpliv na Balkanu?
Povsem legitimno je, da velike sile poskušajo v regiji uresničiti svoje interese. Hkrati menim, da je legitimno in zelo odgovorno, da tisti, ki je najbolj poklican, da skrbi za interese neke regije, prav to tudi počne. Ni dvoma, da je EU lokomotiva evropske celine. Če ni dovolj močna, se vrinejo drugi.
Kako to občutite v Črni gori? Opisal vam bom moj pogovor z mojim prijateljem iz Evropske banke za obnovo in razvoj pred približno desetimi leti, ko smo imeli vrh 16 držav vzhodne Evrope in Kitajske. Kitajska je pripravila veliko denarja za vlaganja v infrastrukturo, zato me je poklical po telefonu in vprašal, za kaj gre. Odgovoril sem mu: Veš kaj,
Kitajska poskuša opraviti to, česar vi ne opravljate. Ali ni normalno, da Evropa opazi infrastrukturni primanjkljaj, ki ga imamo v jugovzhodni Evropi, in ali Evropa res ne more prek svojih bank ponuditi takšnih ali celo boljših pogojev, kakršne ponujajo Kitajska in njene banke državam v regiji? Žal se to v vseh teh letih ni dogajalo.
Ali ste neke vrste žrtev prav tega? Tudi mi smo najeli enega takšnih posojil za gradnjo avtoceste. Zdaj smo pred tem, da ta najtežji, najpomembnejši in najdražji odsek, vreden skoraj milijardo evrov, zaključimo in se potem odločimo, s kom bomo uredili posojila in druge vrste partnerstev za naslednje odseke. Upam, da je tudi vse to, kar se je zaradi tega posojila zgodilo, vzbudilo dodatno pozornost v Evropi, da nam pomaga, da vsi skupaj razvijemo našo celino, naše gospodarstvo in evropsko kakovost življenja.
Iz EU je bilo slišati veliko kritik na račun kitajskega financiranja prometnih projektov na Balkanu. Kaj jim odgovarjate?
Morda je prav zdaj čas, da na bolj kakovosten in odgovoren način opredelimo pravila poslovanja EU z drugimi, tudi s Kitajsko. Lahko smo slišali, da je bila ta ali tista država tarča kritik zaradi posojil kitajskih posojilodajalcev. Moje vprašanje je vedno bilo, ali menite, da mora pravila poslovanja Evrope ali evropskih držav s Kitajsko določati Črna gora? Ali je to naloga Evropske unije oziroma evropske komisije? Če Črna gora, po ocenah EU, v celoti sledi Uniji v njeni varnostni in zunanji politiki, zakaj ji ne bi sledili tudi v ekonomski politiki? Torej mora EU določiti pravila.
Od vseh držav v regiji je prav vaša najdlje na evropski poti. Imate kakšne namige, kdaj bi se lahko zgodil premik v smeri članstva? Vaš vtis je pravilen, tudi o drugih državah regije lahko rečem, da njihovim vladam ne manjka optimizma, kar zadeva njihovo evropsko prihodnost. Je pa vsaka država na drugačni stopnji institucionalnih odnosov z EU. Črna gora je začela pogajalski proces in tudi že odprla vsa pogajalska poglavja ter je edina takšna država v regiji. Srbija je približno na polovici te poti, Severna Makedonija pa žal še ni niti začela tega procesa, čeprav je minilo že 15 ali 16 let, odkar so pridobili status kandidatke.
Z odnosom do Severne Makedonije si je Evropska unija nakopala precej težko moralno hipoteko. Kako ta lahko vpliva na odnos do EU v regiji?
Unija je dovolila, da bilateralni problemi postanejo ovira, da postanejo opredeljujoči dejavnik širjenja Evrope. Ne pozabimo, da je politika širitve najbolj vreden del politike EU v zadnjih nekaj desetletjih. Torej dovolite, da vam bilateralni problem v negotovost postavi najbolj vredno politiko.
O rokih za članstvo spet ni bilo govora. Je to razočaranje? Žal ne moremo govoriti o kakršnihkoli rokih, ker v EU še vedno ne želijo govoriti o ciljnem letu. Vem, da je pobuda države gostiteljice, konkretno predsednika Boruta Pahorja in premiera Janeza Janše bila, da se določi orientacijski časovni okvir. Od tega se je pobegnilo tudi tokrat, čeprav je ponovljena opredelitev, da države Zahodnega Balkana vstopijo v Unijo. Kar zadeva nas, smo z obnovo neodvisnosti jasno naredili radikalen obrat: ne želimo več biti na balkanskih stranpoteh, usvojiti hočemo evropski sistem vrednot, da postanemo sestavni del zahodne civilizacije.
Če bi se danes odločili, da si ne želite več postati članica EU, kako bi bilo to videti?
To bi bila dolga vožnja vzvratno, z nejasnim načrtom, kaj nam predstavlja alternativo. Edina alternativa so balkanska brezpotja, s katerimi bodo manipulirali Rusi. To je povsem jasno. Torej v teoriji, čeprav bi EU rekla, da je danes konec politike širitve, verjamem, da bi Črna gora, kjer si še vedno od 70 do 75 odstotkov državljanov želi članstvo v EU, nadaljevala evropeizacijo svoje družbe. Seveda je končno članstvo cilj, ampak mi nujno potrebujemo evropeizacijo, doseganje evropskih standardov, evropski sistem vrednot, ki nas na koncu privede do evropske kakovosti življenja. To si naši ljudje želijo in od tega ne bomo odstopili.
Sedanja demokratično izvoljena vlada vsaj na prvi pogled ne potiska v ospredje evropske vrednote. Kako se to tepe z evropskimi težnjami državljanov?
Čeprav nova vlada velja za protievropsko, velikosrbsko in tako, da goji politiko nekega neracionalnega odnosa do Srbske pravoslavne cerkve ter proruskih občutij, je tudi tej vladi jasno, da je Črna gora že daleč na evropski poti. Jasno jim je, da izstop iz zveze Nato in z evropske poti ni mogoč ter da oblast izvaja na temeljih predhodne oblasti. Težava pa je, da niso dovolj zgolj besede. Z delovanjem je treba dokazati, da sodijo v ta vrednostni sistem. Tu pa tej novi vladi zdrsne ob vsakem konkretnem vprašanju. Minulo leto je jasno pokazalo nezrelost vlade, da izpolni tisto, kar so evropski cilji Črne gore. Je pa to žal bil tudi čas propadanja države, tako na gospodarskem, zdravstvenem kot na institucionalnem področju, ne nazadnje tudi na političnem področju. Ob vsem spoštovanju do volje državljanov menim, da vlada ni opravila izpita, in zdaj doživljamo opazne spremembe razpoloženja pri ljudeh, ki hočejo drugačno vlado še pred iztekom tega mandata, da se država vrne k osvajanju nadaljnjih etap do svojega evropskega cilja.
Prizori verskih pohodov po ulicah Črne gore dajejo vtis, da vsa regija še vedno nekoliko preveč smrdi po 90. letih. Je ta vtis zmoten? Sam sem pri tej oceni celo strožji. To ne spominja na 90. leta, ampak je to to. V 90. letih je srbski nacionalizem promoviral idejo o vseh Srbih v eni državi. To je bila uradna politika Srbije in to so tudi uresničili. Srbski nacionalisti iz Sarajeva so takrat vpili, da so ogrožene njihove pravice v Bosni, in zahtevali zaščito njihovih pravic od Srbije. Milošević je stopil v to zanko in vemo, kako grozljivo krvoločno se je to končalo: s skoraj 150.000 človeškimi žrtvami in epilogom v Haagu.
Kaj pa zdaj? Zdaj je govor o srbskem svetu?
Namesto vseh Srbov v eni državi imamo parolo »srbski svet«. Visoki uradniki vlade Srbije pravijo, da je naloga sedanje generacije Srbov, da združijo vse Srbe in tako zaščitijo njihove domnevno ogrožene nacionalne pravice. To je zgolj drugače oblikovan enak cilj. Vse to je seveda pospremljeno z resno ofenzivo, medijsko, inančno, obveščevalno, s ciljem, da dosežejo to, česar niso v zgodnjih 90. letih.
Kljub sedanjim zavezam nekaj pomembnih članic nasprotuje širitvi EU na Balkan, ker je to zanje občutljivo notranjepolitično vprašanje, in to daje neiskren ton zavezam. Kako to razumete?
S tem argumentom v slogu, da raje ne bi zdaj govorili o širitvi, ker so tik pred nacionalnimi volitvami, živim že več let. In s tem pogosto polemiziram, saj resno mislim, da je zgrešeno verjeti, da tako vredno zamisel, kot je širitev Unije, lahko pretihotapite za hrbti svoje javnosti. Če imate potrebo to vredno idejo skrivati pred svojimi volivci, pod vprašaj postavljate vrednost te ideje. Je res tako vredna, če jo morate skrivati? Menim, da je strašno vredna, tako zaradi nas kot zaradi članov EU. Vsi smo Evropejci in naš skupni interes je, da bo Evropa konkurenčna, in če ne bo, smo vsi poraženci. Vprašajmo se, ali bo Evropa ohranila svoj geopolitični pomen? Verjamem, da Evropa svojo geopolitično konkurenčnost lahko obrani samo, če bo absolutno stabilna in če na optimalen način izkoristi vse svoje vire.
Kakšna je bila vloga Slovenije na vaši evropski poti?
Bila je in je še vedno zelo prijateljska in odgovorna do regije Zahodnega Balkana. Naše izkušnje iz časa razpada Jugoslavije so, da smo skozi prijateljstva s predsednikom Kučanom in pozneje Drnovškom izrabljali kanale, ki nam jih je Slovenija odpirala v Organizaciji združenih narodov, in tega seveda nikoli ne bomo pozabili. Da ne omenjam prijateljske vloge, ki jo je Slovenija odigrala pri vzpostavljanju naših povezav z ameriško administracijo, in k sreči to prijateljstvo še vedno traja. Srečal sem se s predsednikom Pahorjem in pohvalno je, da je premier Janša tudi v teh razmerah izpeljal vrh EU-Zahodni Balkan.
Namesto Karadžića iz Sarajeva zdaj nekateri iz Črne gore kličejo Srbijo k zaščiti srbskih pravic. Vučić se je na to vabo ujel in dobesedno ponavlja tisto, kar se je izkazalo, da je bila Miloševićeva napaka.