Uničujoča diktatura nesposobnosti
Libanon Vladavina skorumpiranih elit je porinila državo v revščino in lakoto
Ko so Libanonci in Libanonke točno pred dvema letoma šli na ulice, da bi izrazili nezadovoljstvo z vladajočimi politično-gospodarskimi klani, ki so si po koncu državljanske vojne (1975– 1990) podredili državo, si nihče ni predstavljal, da bo državo, ki slovi po kulinariki, zajela epidemija lakote. Da bo pod pragom revščine po podatkih Združenih narodov živelo več kot tri četrtine ljudi. Da bo Libanon – stvari je treba poimenovati s pravim imenom – padla država. Nepovratno?
Najlažje bi bilo reči, da se je v Libanonu zgodil vihar vseh viharjev, vsota vseh strahov: gospodarska kriza, epidemija covida-19, notranja politična kriza in, 4. avgusta lani, strahovita eksplozija 2500 ton natrijevega nitrata v bejrutskem pristanišču, v kateri je izgubilo življenje 218 ljudi, 300.000 pa streho nad glavo, in je dodobra opustošila velik del libanonske prestolnice.
A vse našteto – razen epidemije – je neposredna posledica dolgoletnega kleptomanskega, klanovsko-kriminalnega upravljanja države, ki je na politični vrh ves čas naplavljala iste ljudi in/ali skrbela za izrazito negativno selekcijo. Rezultat je popolna, tudi humanitarna katastrofa, zaradi katere je Svetovna banka današnjo libanonsko uvrstila med tri največje gospodarske krize na svetu po letu 1850.
Inflacija v Libanonu je trenutno višja kot na vrhuncu gospodarske krize denimo v Zimbabveju in Venezueli. Libanonski funt (lira) je v zadnjih dveh letih – v primerjavi z ameriškim dolarjem – izgubil 90 odstotkov vrednosti. Po podatkih OZN 36 odstotkov ljudi živi v »ekstremni revščini«. Najnižja zagotovljena plača, ki je pred dvema letoma znašala 450 dolarjev, danes zaradi inflacije znaša le še 42 dolarjev. Cene hrane so v tem času po podatkih Svetovnega programa za hrano (WFP) v povprečju skočile za 557 odstotkov. BDP se je v zadnjih štirih letih skrčil za 30 odstotkov. »To je nočna mora v živo, neopisljivo trpljenje in stres navadnih, še posebej najbolj ranljivih ljudi,« je dejala koordinatorka humanitarnih zadev pri OZN v Libanonu Nadžat Rošidi. »Stradanje je realnost na tisoče ljudi,« je dodala. Potem ko je vodenje libanonske vlade po trinajstih mesecih brez delujočega kabineta prevzel milijarder Nadžib Mikati, ki pooseblja vse, kar je narobe z državo, se seveda ni nič spremenilo.
Območje travme
Bančni sistem je sesut – večina prebivalstva ne more dostopati do prihrankov: 80 odstotkov prihrankov naj bi bilo izgubljenih. Že več mesecev primanjkuje bencina in nafte – cene so se skoraj podeseterile. Zaradi tega je močno oslabljena oskrba z elektriko. V bolnišnicah zmanjkuje zdravil. Ljudje umirajo zaradi bolezni, ki bi jih bilo mogoče pozdraviti. V trgovinah in lekarnah so police bolj ali manj prazne. Cene na črnem trgu, ki ga seveda obvladujejo ljudje, povezani s političnimi elitami, so brutalne. Libanon je odvisen od uvoza, vendar si tega preprosto ne more več privoščiti. Primanjkuje celo papirja.
»Libanon ni več država, je le entiteta, ki jo vodi skupina skorumpiranih gospodarjev vojne, ki se osredotočajo le na svoje inančne in politične interese,« je dejala libanonska novinarka in predavateljica na Londonski univerzi Zahera Harb. »Po eksploziji v Bejrutu ljudem, ki upravljajo državo, ne morem več reči, da so politični voditelji, saj so svoje ljudstvo obsodili na smrt. Fizično in psihološko so poškodovali svojo prestolnico. So grobijani, ki bi jim morali soditi,« je dodala libanonska novinarka, ki meni, da je v zadnjem letu celoten Libanon območje travme.
• Državo, ki slovi po kulinariki, je zajela epidemija lakote.
• Libanonsko so uvrstili med tri največje svetovne gospodarske krize po letu 1850.
• Ljudje umirajo zaradi bolezni, ki bi jih bilo mogoče pozdraviti.