Ocenjujemo
Gledališče
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt režija Janusz Kica
Mestno gledališče ljubljansko
Nobenega socialnega, političnega in ekonomskega dolgovezenja, ultimativna objektivnost, verodostojen opis oseb, drznost in originalnost brez klišejev in stereotipov ter sočutje – tako je svoj način ustvarjanja predstavil Anton Pavlovič Čehov. In vendar so kljub tem preprostim in jasnim navodilom pri uprizarjanju njegovih dram velikokrat nastali nesporazumi, odvisno od režiserja in predvsem družbenih okoliščin v posameznih zgodovinskih obdobjih so bile poante različne, neredko v popolnem nasprotju z avtorjevo intenco.
Med najbolj popularnimi poudarki so bile nedvomno družbenopolitične konotacije, vse tja do (pse v do) marksistične apoteoze drame kot utelešenja zgodovinske dialektike, kar je praviloma vodilo do teleoloških izpeljav in sklepov. To seveda ni nenavadno, drame Čehova imajo tudi povsem razvidno strukturo družbenih delitev in cezur, vendar je to le en aspekt, ki pravzaprav ni najpomembnejši. To velja tudi za Češnjev vrt, ki ima seveda jasno razviden proil protagonistov ter njihovo razredno pripadnost, prav tako sta osrednji zaplet in razplet vezana na točno določen socialni vzorec, vendar je to predvsem konstatiranje dejstva in ne nujno kritični komentar. Režiser Janusz Kica se je tem skušnjavam v MGL izognil, njegova uprizoritev se zdi natančna študija karakterjev, ki so seveda tudi predstavniki določenega sloja in ga reprezentirajo z vsemi atributi, vendar so predvsem brezčasni in univerzalni. Brezčasnost in univerzalnost se manifestirata na formalni ravni s kostumograijo (Bjanka Adžić Ursulov), pri kateri smo priča ironičnemu eklekticizmu historičnih, sodobnih in stilno skoraj nedoločljivih oprav, ter v izmenjavi pristnih, živahnih in čustvenih dialogov ter avtonomnega polifonega odtujenega diskurza, kar s številnimi raznorodnimi glasbenimi inserti ter vokalnimi vložki (odlična interpretacija Tine Potočnik Vrhovnik) dogajanje hkrati povezuje in dezintegrira. Pravzaprav predstavo opredeljuje predvsem speciična atmosfera melanholije in nostalgije, garnirana z blagimi ironičnimi toni ter nevsiljivimi poudarki absurda. Gre skratka za svojevrstno različico natančno umerjene farse, kar ni daleč od zamisli Čehova, dodana je premišljena aktualizacija z načeli potujitve. V tej maniri so izoblikovani tudi liki, ki niso enoznačni, naj je to Lopahin (Branko Jordan ga predstavi kot kompleksno, notranje razdvojeno osebnost, ki je ne vodijo zgolj osebni interesi in ne triumira ob formalnem zmagoslavju), Gajev Leonid Andrejevič (Uroš Smolej), ki je v vsej svoji vzvišenosti in distanciranosti vendarle pristno personaliziran, ali Troimov (Filip Samobor) z obenem ognjevito in naivno retoriko.
Dozo lahkotnosti, vitalnosti in humornosti prispevata Jožef Ropoša in sijajna Lara Wolf, prav tako Boris Ostan kot lakaj Firs z zadržanim stoično burkaškim slogom, ki se nikoli ne spusti na raven tragične patetike, Iva Kranjc Bagola kot Varja in Lena Hribar Škrlec pa ostajata v okvirih realistično začrtanih likov, ki ohranjata osnovni narativ Čehova. Tukaj je seveda še osrednji lik Ranevske, ki ga Nataša Tič Ralijan odigra z veliko mero občutljivosti in ranljivosti, vendar morda nekoliko premalo elokventno in z določenim primanjkljajem markantnosti. Zelo solidna predstava, ki v besedilu ne poskuša iskati teznosti, ki je ni, zato pa toliko bolj domiselno razvije drugačne simbolne poudarke.
Peter Rak