Odsevi varljivega spomina
Festival slovenskega filma Portorož Vesne romale dvema prvencema produkcijske hiše December – Ogledali smo si še Sanremo in dokumentarec Septembrska klasa
Sinoči se je s podelitvijo nagrad v Avditoriju Portorož končal 24. slovenski filmski festival, ki je pokazal solidno bero zadnjega leta. Preden je žirija podala svojo sodbo, smo si ogledali še dva tekmovalna filma od desetih, ki sta sicer na festivalu ostala praznih rok.
Zmagovalci so znani in več o najboljšem filmu festivala Prasica, slabšalni izraz za žensko Tijane Zinajić lahko preberete na zadnji strani današnje izdaje Dela. Žirija je o njem zapisala: »To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije.« Vesno za najboljšo režijo Darku Sinku pa obrazložila z besedami: »Režiser z natančnostjo kreira ritem in tok pripovedi. V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti Inventura odseva negotovost, frustracije in strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost.« Podeljene nagrade so absolutna zmaga produkcijske hiše December, ki jo vodita Vlado Bulajić in Lija Pogačnik. Oba filma bosta v kinematografih spomladi. Večina tekmovalnih igranih celovečercev se je na festivalu odvrtela v zadnjih dneh, med njimi nova filma Miroslava Mandića in Igorja Šterka.
Sanremo Miroslava Mandića se je pretekli teden širšemu občinstvu že predstavil v Cankarjevem domu. Poročali smo tudi že o tem, da je postal slovenski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja. Mandić ( Adria blues, Igram, sem) v svojem tretjem režijsko in celostno vizualno najbolj zrelem filmu k temi pristopi tenkočutno, intuitivno. Stanje svojih dveh protagonistov Bruna (Sandi Pavlin) in Duše (Silva Čušin), ki v domu za starejše občane skleneta nenavadno prijateljstvo, ponazori z metaforami, da bi ujel izmikajoči se razum in življenje, ki ju zapušča. Tako odsevi in odzveni spominov drsijo iz ostrine v neostrino in se trenutki jasnosti porazgubijo v megli, v katero zatava um. Tam se iščejo in spet najdejo niti izgubljene tu-biti. Vse znano postaja neznano in človeka bega nejasna bližina bližnjih, meje med pomembnimi in nepomembnimi dogodki se brišejo, konci se sklenejo z začetki in vsak dan je začetek in konec hkrati. Bolečina vsak dan zaboli znova, enako močno. Dan, ura, teden, mesec – vse se zlije v en občutek. In edina stalnica je pogled skozi okno in spreminjajoči se oblaki. V tem zamrznjenem času je prav tako efemerna glasba Darka Rundeka, odsotna v svoji prisotnosti.
V domu, ki ni dom, ampak čakalnica, morajo biti vrata zaklenjena – ker prebivalci bežijo nazaj v svojo mladost. Nad njimi kot angeli varuhi nenehno bdijo negovalci, ki sprejemajo igro in pravila svojih varovancev, ker bi bilo vse drugo brez smisla.
Mandić je očitno ujel tematski val posvečanja tegobam starostnikov, kot sta britanski film Oče in španski Krt, ki sta v istem času prišla v kinematografe. Morda pa je to vendarle znamenje, da smo med pandemijo, ko smo si kot skupnost prizadevali zaščititi ranljive skupine starejših, postali družba, ki bo temu delu prebivalstva odslej posvečala pozornost, ki jo potrebuje.
Zgodbe iz vojske
Dan pred začetkom snemanja svojega novega celovečernega filma Šterkijada je Igor Šterk v Portorožu pospremil svoj dokumentarni film Septembrska klasa. Globoko osebna zgodba, čeprav sam režiser v njej ne spregovori, jo pa zato podpiše, je nastala iz ambivalentnih občutkov in spominov, ki jih je vanj in njegove sotrpine zarezala izkušnja služenja vojaškega roka v JLA, na otoku Vis, leta 1987. Obiskal je osem prijateljev iz nekdanjih republik skupne države in z njimi pred kamero sedel k (terapevtskemu) pogovoru.
»U vojsci sam stekao druga do groba i hroničnu upalu zgloba, suvenir na stražarske dane,*« je v enem stavku esenco vojaščine strnil že dragi Đorđe Balašević. Šterkov film pove isto, z nekoliko več besedami. Predvsem pa zgodbe iz vojske dobijo konkretne obraze in resnice – včasih več resnic. Režiserja je zanimala prav ta varljivost spomina. »Verjamem, da je vojska mnogim dala več kakor pa jim vzela,« je prepričan starešina, ki je, zdi se, tisti čas bival na nekem vzporednem otoku. Kolektivni spomin zbranih mož je namreč drugačen. Pomni kamenje, veter, sonce, morje, nemoč, strah, ponižanje, izkoriščanje, izživljanje in trpinčenje. Pa nesmiselne ukaze in naloge, ki jim je treba poslušno slediti. Zlomljeni duh je bil srečen, da je lahko na koncu ribal stranišča in čistil svinjake, da je le imel mir pred starejšimi sovojaki, ki so v majhni kasarni, brez nadzora oficirjev, opiti od moči sejali teror na otoku. A spomin ima to navado, da lepe slike potisne pred grde. Navsezadnje so ekstremne situacije najmočnejše lepilo med ljudmi. Pa vendarle nekateri od takrat niso stopili na Vis. In jih ob misli na sonce, morje, veter in kamenje – zmrazi.
* V vojski sem dobil dosmrtnega prijatelja in kronično vnetje sklepov, spominek na stražarske dni.