Ocenjujemo

Glasba

2. in 3. koncert srebrnega abonmaja Capricornus Consort Basel in Maruša Brezavšček Cankarjev dom

Ansambel za baročno glasbo Capricornus Consort Basel in solistka na kljunasti flavti Maruša Brezavšček sta občinstvo popeljala v stari svet z deli Fuxa, Fascha, Bacha, Telemanna, Richterja in Graupnerja. Priča smo bili homogeni zvočni sliki ansambla, ki ji je sledila solistka pretanjeno mehkega tona. Skupna interpretacija je bila bogata z različnimi rešitvami, kar je bilo najlažje zaslediti pri številnih sekvencah in ponovitvah; vsaka repeticija je prinesla novost – drugačen okrasek, vdih, izdih ali poudarek na drugem mestu v loku ponovljene glasbene fraze ter spremenjeno barvo solističnega in ansambelskega zvoka. Večji dinamični kontrasti, ki so ostali zvesti komornemu baročnemu zvenu, so sledili logiki samega glasbenega stavka, s čimer so postopoma gradili napetost. Briljantna tehnika je omogočila baročno motorično perfektnost, ne da bi zapadli v virtuozno monotonost. Capricornusu Consortu Basel je iz gostega glasbenega stavka uspelo izvabiti prosojno zvočno tkivo, v katerem je poslušalstvo obenem lahko sledilo tako vertikalni kot tudi horizontalni glasbeni liniji. Podajanje jasne glasbene linije iz enega v drug inštrument je bilo neopazno tekoče, hkrati pa je vsak izvajalec vnesel tudi nekaj svojega značaja v interpretacijo. Začetek vsake glasbene misli je bil popolnoma intencionalen; iz njih so sledili logični, stilsko premišljeni glasbeno-dramaturški loki, ki so ponujali smiselno gradacijo napetosti motivičnega materiala z neromantiziranimi zaključki fraz, ki so jih včasih dodatno okrasili inštrumenti bassa continua. Sledenje historični izvajalski praksi je tako prineslo jasen skupinski nastop, ki pa pušča svobodo improviziranim interpretacijskim in tehničnim posegom v baročni maniri. Pester dialog med ansambelskimi inštrumenti se je nadaljeval z Marušo Brezavšček: zaokrožila je njihov lahki, neobteženi zvočni izraz z eleganco. Čeprav ima kljunasta flavta načeloma pridušen zvok, je ansambel nikoli ni preglasil, temveč je bil nenehno v uravnoteženem dialogu s solistko, ki se je spretno igrala s svojo dvojno vlogo: po eni strani je jasno nastopila kot solistka, po drugi pa je popestrila glasbeno dogajanje z zvočnim stapljanjem z ansamblom. Pokazala je, da kljunasta flavta ni le enodimenzionalen inštrument, kot se je včasih drži neutemeljen predsodek, temveč so – če je le dobro zaigrana – njene razsežnosti pri nas le premalo poznane. Nastopila je kot popolnoma osredotočena glasbenica z utemeljeno razvpitim ansamblom.

Naši glasbeni svetovljani

Cankarjev dom

Slovenski hornist Berlinskih filharmonikov – Andrej Žust – je prišel na misel, da bi združil naše glasbenike v tujini v komorni ansambel. Tako je devet slovenskih glasbenikov (Brina Kafol Žust, flavta, Tomaž Močilnik, klarinet, Andrej Žust, rog, Tonko Huljev, fagot, Petra Kovačič, violina, Matjaž Bogataj, violina, Gea Pantner Volfand, viola, Jaka Stadler, violončelo, in Iztok Hrastnik, kontrabas), delujočih v orkestrih, kot so Dunajski filharmoniki, Berlinska filharmonija, orkester Frankfurtskega radia, simfonični orkester Bavarskega radia v Münchnu in drugi, prvič nastopilo leta 2018 v Berlinu. Od 9. do 12. oktobra letos pa so imeli krajšo turnejo po Sloveniji, ki so jo končali s koncertom Srebrnega abonmaja Cankarjevega doma. Naši glasbeni svetovljani so se domači publiki predstavili s komornimi deli manj znanih skladateljev, o katerih so presodili, da se jim godi krivica v izvajalski praksi. Imeli smo priložnost slišati Okteta Antona Reiche in Heinricha Hofmanna, ki ju je ločila Istrska suita

Alda Kumarja. Vsak izmed devetih glasbenikov je prepričal z visoko tehnično in muzikalno izvedbo. Pri izvedbi Reichovega Okteta je bilo slišati nekoliko starejši pristop, ki ne temelji na zvočni izenačenosti vseh izvajalcev; močno je izstopal zven prve violine v rokah Petre Kovačič, medtem ko so preostala godala in pihala ubrala bolj komorno, pridušeno in milejšo pot, ki se je zato občasno zazdela kot podporna vloga. Vseeno pa je bilo mogoče z lahkoto slediti vsakemu inštrumentu posebej.

Zlasti prepričljivo so vzpostavili občasne kontraste med pihalno in godalno sekcijo, s čimer so dosegli melodičen in hkrati harmonsko poln zvok. Interpretacija je upoštevala skladateljevo vmesnost med klasicizmom in romantiko ter subtilno nihala med preciznostjo in vznesenostjo. Kumarjeva skladba je bila predstavnica slovenske skladateljske moči, ki jo naši glasbeniki radi predstavljajo v krajih svojega poustvarjanja. Istrska suita, ki temelji na napevih ljudskega izročila, je nekoliko nakazala razlike med glasbeniki, saj je bilo opaziti, da vsak izmed njih pristopa k rustikalnemu zvenu nekoliko drugače, kar je imelo za posledico nekoliko bolj heterogen zvok. Nasprotno je bilo s sicer umetniško manj zanimivim Hofmannovim Oktetom, v katerem jim je uspelo doseči homogenost in hkrati privabiti zvočnosti različnih odtenkov. Prav vsak izmed devetih glasbenikov je tehnično in muzikalno briljiral tako v krajših solističnih nastopih kot tudi v skupinski igri; združeno so gradili glasbeno-dramaturški lok z dinamičnimi kontrasti pa tudi z vdihi-izdihi na ključnih mestih, ki so povečali napetost. Četudi je vsak izmed devetih glasbenikov tako sam zase kot tudi v skupni igri odličen, je njihova želja po predstavitvi pozabljenih evropskih skladateljev koncertu nekoliko odvzela umetniški raison d'être. Širjenje kanona je vsekakor dobrodošlo, vendar ne za vsako ceno.