Nikoli je ni bilo zares strah za svoje življenje
Stevardesa Hana Brvar Vsakokrat leti z drugo ekipo, zato se med sodelavci tesnejše vezi ne vzpostavijo
Nima stalnega urnika in stalnih sodelavcev ter »strank« – potnikov, njena pisarna pa je letalo. 26-letna stevardesa pri prestižnem dubajskem letalskem prevozniku Hana Brvar po dobrih dveh letih službe visoko nad tlemi ne obžaluje spontane odločitve, da je takrat svoje življenje pospravila v dva kovčka in odšla v Dubaj. Prizna pa, da je delo stevardese precej osamljeno in da je skozi to službo hitro odrasla ter da včasih hrepeni po osemurnem delovniku od sedmih do treh. Po rutini. Čeprav ji služba omogoča, da potuje »zastonj« in je videla že velik del sveta ter spoznala različne kulture, verjetno prihodnje leto, ko se ji izteče triletna pogodba, te ne bo podaljšala. Magistrica prava bo najbrž službo iskala znotraj svojega poklica. V Sloveniji. Dubaj, kot prizna, zanjo nikoli ne bi mogel postati dom, preveč pogreša dež in meglo, zelenje in gore, štiri letne čase, domače Zagorje.
Kot otrok ni imela povsem začrtane poti, kaj bi v življenju rada delala, je pa od nekdaj rada potovala in imela pred dopustom z družino vedno prva pripravljene kovčke. Preden se je prijavila za službo stevardese, je ta poklic poznala le iz filmov, ki pa ne pokažejo povsem realne slike. »Nisem imela predstave, kako je to fizično in psihično naporna služba. Kako utrudijo menjave časovnih pasov, dolgi leti in strežba 400 potnikov. Prav tako se nikoli ne bom navadila nočnih letov, zame se ponoči spi,« pove sogovornica, s katero sva se dobili med njenim dopustom v Sloveniji, in doda, da je bilo ob odhodu najtežje zapustiti dom in družino.
Nič več Sekund do katastrofe
Prva dva meseca, ko je priletela v Dubaj, je imela natrpan tempo usposabljanja za delo: vstajala je ob četrti uri zjutraj, potem so se začela predavanja, ki so trajala do popoldneva, učenje, izpiti … Delo stevardese namreč obsega široko področje spretnosti – od zagotavljanja varnosti, strežbe, pa do medicinskih primerov: oživljanja, poroda ipd. Sama prizna, da je imela – kar se tiče letov – srečo, saj ni imela hujših medicinskih primerov, tudi varnostnih tveganj na njenih letih ni bilo veliko. »A med treningi se zavedaš, kaj vse se lahko med letom zgodi: razne evakuacije, strmoglavljenja, kako reagirati v določenih situacijah … Začneš se zavedati nevarnosti.« Pa jo je bilo kdaj v življenju res strah za svoje življenje? »Mogoče sem na začetku o tem bolj razmišljala. Preden sem prišla v Dubaj, sem rada gledala oddajo Sekunde do katastrofe na National Geographic. Od trenutka, ko sem izvedela, da sem dobila službo, oddaje ne gledam več ( nasmešek). Vendar me nikoli ni zares skrbelo za svoje življenje in upam, da me ne bo. Če bi kdaj prišla do te točke, bi verjetno službo takoj pustila.«
Na srečo se v praksi le redko uporabljajo znanja o varnostnih vidikih, ugrabitvah letal, večinoma gre za strežbo. 26-letnica pove, da je to podobno kot razlika med tem, kar se učiš na fakulteti in kako je to videti v praksi. »Eno je teorija, tu pa moram predvsem znati odreagirati na različne tipe ljudi in upoštevati kulture in navade. Bliže mi je zahodna, evropska kultura, domači so mi tudi Avstralci. Na drugi strani Indijci zahtevajo višji nivo strežbe, navaditi sem se morala, da te v Afriki potniki kličejo sista in s tem ne mislijo nič slabega, kakor tudi v Etiopiji, kjer tleskajo s prsti, kar pomeni 'pridi sem'.« Veliko se je naučila o posameznih kulturah že na samih letih, pa tudi v deželah, kamor so prileteli, kjer si ponavadi na ulicah privošči tudi njihove tipične jedi.
Vendar pa je tam čas, ki ga imajo na razpolago za sprehod skozi mesto in ogled, omejen. Včasih je to le 24 ur od pristanka do vzleta, a Hana Brvar poskuša vsakokrat iz teh ur potegniti in doživeti največ, kar lahko. »Čeprav mnogim ni všeč, je mene, denimo, prepričal
Bangkok, ker je dejansko tako kot v filmih: ker je kaos, je umazan, (bil) je poln ljudi. Všeč mi je Avstralija pa tudi New York, Južna Afrika, najlepši sončni vzhod sem doživela v Cape Townu na Lionsheadu.« Spominja se tudi nočnega življenja v São Paulu v Braziliji, kjer so ženske res takšne, kakršne jih stereotipno predstavljajo: z oblinami in v kratkih hlačah, vsi so plesali in peli ter nazdravljali. Ne ve, v koliko krajih in državah je že bila, »saj sem – kot sem enkrat morala spraskati celo Rusijo in Kanado na svojem zemljevidu – nehala beležiti svoje poti ( smeh) «.
Pravi, da se včasih s sodelavci dogovorijo, da čas, ki ga imajo v nekem mestu, preživijo skupaj, sploh kadar gre za nevarnejša mesta. Večkrat pa so skupaj le toliko, da se ne izgubijo in skupaj najdejo pot do hotela.
Večinoma s sodelavci ne obdržijo stikov
»Na vsakem letu delaš z drugo ekipo, zato nekih tesnejših vezi med sodelavci ni. Najbolj sem sicer povezana s tistimi, ki so na začetku isti čas kot jaz prišli v Dubaj in smo se skupaj usposabljali. Sicer pa si ponavadi izmenjamo številke, da se sredi velemest ne izgubimo, a načeloma stikov ne obdržimo. Večkrat je čuden občutek, ko greš z nekom na žur, se fotografiraš in se imaš dobro, naslednji dan pa niti ne veš več, kako je tem osebam ime.« V tem času se je naučila, da se mora večinoma zanesti le nase in da je na neki način skozi to tudi odrasla. Tudi drugače je bila od nekdaj bolj individualen tip človeka, že kot otrok ni bila nujno del neke skupine in se je znašla sama.
Sama pa je bila tudi med prvim lockdownom, ko so se njeno delo in vsa potovanja ustavila. Dva meseca so imeli v Dubaju stroge ukrepe, letala so bila prizemljena, prvič po marcu 2020 je letela štiri mesece kasneje v Sydney. A četudi so se potovanja in leti spet vzpostavili in se zdaj vse počasi vrača v stare tirnice, se je njeno delo zelo spremenilo. Maske so obvezne na vsakem koraku, prav tako obstajajo tudi omejitve, ko priletijo na določene destinacije. Žal ji je, da je prav zaradi koronavirusa doživela bistveno manj, kot bi sicer, prav tako danes v zraku preživi pol manj časa kot prej.
Njeno delo, ki ne pozna koncev tedna in praznikov ter osemurnega delovnika, saj nekateri leti trajajo tudi do 16 ur, je tako postalo še bolj negotovo. Pravi, da zanjo dnevi v tednu ne obstajajo, s sodelavci se pogovarjajo o datumih, ves čas pa je razpeta med tremi časi: dubajskim, slovenskim in tistim, kamor leti. »Vedno imam s seboj dva telefona in računalnik. Na glavnem telefonu je vedno čas, kjer sem in se sproti posodablja, na drugem imam dubajskega (kot tudi na ročnih službenih urah), na računalniku pa slovenskega, da mami ne kličem sredi noči ( nasmešek). «
Četudi si trenutno želi vrniti domov, prizna, da je ena izmed njenih najljubših dežel, kjer bi si morda tudi predstavljala živeti, Avstralija, leteti pa želi še na Novo Zelandijo, kjer ni bila še nikoli. Večkrat ji ljudje govorijo, da živi »njihove sanje«, in čeprav se s tem delno strinja, pravi, da bi včasih vse dala za stalen urnik, za proste konce tedna, ki bi jih preživela z družino. »Prihajam v leta, ko se moji prijatelji poročajo in imajo otroke, sama pa sem sredi Dubaja, ne vem, kje bom jutri, pojutrišnjem …«
Na vsakem letu dela z drugo ekipo, zato tesnejših vezi med sodelavci ni. Najbolj je sicer povezana s tistimi, ki so na začetku isti čas kot ona prišli v Dubaj in so se skupaj usposabljali.