Zmagoviti kreativni izliv brutalnosti
Zmagovalec FSF Na koncu festivala konkurenco odpihnil celovečerni prvenec Tijane Zinajić Prasica, slabšalni izraz za žensko
Najboljše pride vedno na koncu – in na začetku, lahko dodamo v primeru 24. festivala slovenskega filma Portorož, ki se je s slavnostno podelitvijo nagrad sklenil sinoči. Uradni program sta zaokrožila dva prvenca istega producenta, produkcijske hiše December, ki jo vodita Vlado Bulajić in Lija Pogačnik. V torek ga je odprla Inventura Darka Sinka, v soboto ob gromoglasnem aplavzu dvorane v Avditoriju Portorož, ki se je do konca napolnila šele med vikendom, pa ga je zaključil celovečerec Prasica, slabšalni izraz za žensko režiserke Tijane Zinajić. Oba sta poleg publike očarala tudi žirijo. Žirija v sestavi igralec Primož Bezjak, srbski režiser in scenarist Želimir Žilnik in hrvaška režiserka in producentka Dana Budisavljević je največ nagrad razdelila med dva filma – otvoritvenega in zaključnega. Prasica, slabšalni izraz za žensko je tako postala najboljši film festivala, nagrajene pa so bile še Iza Strehar za scenarij, Neža Zinajić za scenografijo, Liza Marijina za glavno žensko vlogo Eve, Anuša Kodelja za stransko žensko vlogo Nine in Matic Hrovat za kostumografijo.
Za najboljšega režiserja in debitanta leta (pod pokroviteljstvom Iridium Filma) je bil razglašen Darko Sinko, njegov film Inventura pa je dobil skupno pet nagrad: Radoš Bolčina za glavno moško vlogo Borisa, Dejan Spasić za stransko moško vlogo Andreja in Matija Krečič za najboljšo izvirno glasbo. Več o drugih zmagovalcih objavljamo na straneh kulture.
Luzerka na potenco
Najboljši film preteklega festivala pripoveduje o 27-letni Evi, ki ji je v življenju vse zastalo. Nikakor ne najde pravega navdiha, da bi se lotila slikanja za skupinsko likovno razstavo, njeno ljubezensko razmerje z že vezanim mentorjem Jakobom je že nekaj let v leru, v knjigarni, kjer dela, ji že nekaj mesecev niso izplačali honorarja, posledično zamuja z najemnino za stanovanje, kjer živi še z dvema cimroma, in prav toliko časa zamuja tudi njena menstruacija – ta sicer edina še zanesljiva stvar v njenem življenju. Krizo slovesa od mladosti poskuša prebroditi z ekscesnim drogiranjem, pijančevanjem in seksualnimi eskapadami, kar pa seveda ne vpliva blagodejno na njeno psihofizično stanje. Vsa svoja bizarna vprašanja naslavlja na strička googla ali pa jih pretresa z enako dekadentnima prijateljema dilerjem Blažem in slikarko Nino, ki je obsedena s slikanjem spolnih bolezni. Eva prezira malomeščanskost, normalnost, družbene konvencije in spolne vloge, politično korektnost, prilagajanje, pretvarjanje in klišeje, a hkrati sama postaja prav to. Kliše neprilagojene, avtodestruktivne, neuresničene umetnice, besne na ves svet. Drvi proti temu, da se pridruži klubu 27 (zvezdnikom, ki so umrli v tej starosti – Jimi Hendrix, Jim Morrison, Janis Joplin, Kurt Cobain, Jean-Michel Basquiat, Amy Winehouse), a se na tihem zaveda, da bi vendarle morala v življenju še kaj doseči, preden umre mlada in slavna. Če je Špela v filmu Urše Menart o sebi mislila, da je luzerka, je Eva v prvencu Tijane Zinajić luzerka na n-to potenco. Če bi Evo v roke dobil Freud, bi bila zagotovo ona, in ne Anna O., glavna protagonistka njegovih Študij o histeriji.
Toda več kot 120 let pozneje histerija in njeni javno izraženi simptomi niso več tabu, ampak znak opolnomočenja. Eva v prevelikem krznenem plašču blodi po mestu kot podivjana volkulja in renči na vsakogar, ki ji prekriža pot. Iz nje bruhajo vulgarizmi in bizarne obscenosti, ki jih uporablja kot ščit, če že ne kar svojo super moč. Super žensko moč, gnev in pravico do izrekanja in početja vsega, kar ti pade na pamet. Prav zato, ker tega ne bi smela. Ker se ne spodobi. Eva se na politično korektnost dobesedno poščije.
Zinajićeva je nagrajenemu scenariju Ize Strehar, ki ga je razvijala na scenaristični delavnici Scenarnica, s svojo vizualno estetiko in iznajdljivimi režijskimi rešitvami dodala neopunkovski hardcore utrip in izpisana junakinja je v Lizi Marijini zaživela iz mesa in krvi. Temačna epizoda v Evinem življenju pa je dobila tudi svojo glasbeno podlago, sestavljeno iz komadov slovenskih alter-rock, trap, neopunk, nu-jazz zasedb, ki si gotovo zasluži sama svoj soundtrack.
• Za najboljša filma festivala sta obveljala dva prvenca.
• Za najboljšega režiserja in debitanta leta je bil razglašen Darko Sinko.
• Prasica, slabšalni izraz za žensko v kinematografe prihaja marca 2022.