Prvi pomladni cvet

Seveda sem bil na to tudi sam ponosen, a kaj, ko je tudi druge trlo podobno pomanjkanje oziroma je skoraj vsem slovenskim študentom na Dunaju trda predla.

Nekaj časa sva prav iz teh razlogov živela z Levcem celo skupaj v eni sobici, spala na eni ozki postelji, se učila oziroma pisala na eni sami mizici. Kot veš, dragi bratec, sem v običajnih pogojih porabil za hrano okoli petnajst goldinarjev, tu in tam pa se je zgodilo, da samo pet ali še manj. Večkrat oba z Levcem nisva imela niti toliko, da bi si privoščila štruco kruha.

Spomnim se tedna, ko sem prijatelju rekel:

»Denarno sem precej na slabem …«

On pa mi je odvrnil:

»Tudi jaz sem čisto fuč.« »Predlagam, da zbereva vse prihranke, kar jih še imava, potem pa grem po kruh.«

»Prav,« se je strinjal Fran. »Jaz na skupni kupček ne dam nič, ker nimam niti beliča, ti pa dodaj, kar imaš sam.«

»Tudi jaz nimam niti beliča.« Naenkrat je Franc skočil pokonci in odšel iz sobice. Vrnil se je žarečega obraza, z enim celim goldinarjem v rokah. Rekel mi je:

»Tole imava zdaj za cel teden – za kruh!«

In res je bilo tako. Pa še ta goldinar je bil sposojen …

Potem se je zgodila še ena velika nesreča. Moj glavni vir dohodkov je popolnoma poniknil. Janežičev Slovenski glasnik, moj glavni vir dohodkov, je namreč leta 1868 prenehal izhajati. Ko sem to izvedel, sem ves ogorčen pisal gospodu Janežiču, da tega ne sme dopustiti. On pa mi je odpisal:

»Gospod Jurčič, za to niste vi prav nič krivi. Celo nasprotno! Zadnja leta ste prav vi držali Gla

snik pokonci. Če ne bi bilo vas, bi ugasnil že prej. Sicer pa sami veste, da ste tudi vi večkrat zamujali s podlistki in da je bilo neredno izhajanje mnogokrat povezano tudi s tem. Drugi pisci pa so bili še mnogo slabši od vas. Nekateri so mi svoje prispevke samo obljubljali, poslali pa jih niso. Bralci pa nimajo radi časnika, ki ne izide točno ob določenem dnevu. Zato so ga nekateri odpovedali. Tudi v tiskarni sem napravil kar nekaj dolga. Tolažim se samo z mislijo, da je Slovenski glasnik v teh desetih letih, kolikor je izhajal, med Slovenci opravil pomembno vlogo. Pa tudi vsi pomembnejši spisi za rast slovenske besede so bili objavljeni v njem. Od Levstikovega Popotovanja od Litije do

Čateža do poglavitnih del Simona Jenka, Ivana Tuška, Frana Erjavca, da o vaših imenitnih delih niti ne govorim. Prepričan sem, da bodo vrednost mojega Glasnika zanamci sodili predvsem po kakovosti vaših povesti in romanov. V imenu slovenskega naroda – hvala vam za izjemno plodno sodelovanje!«

Janežičeve besede so zazvenele kot nekrolog. No, pa saj so tudi bile. Zame je prenehanje izhajanja Slovenskega glasnika pomenil največji življenjski udarec. Ne samo zaradi denarja, temveč tudi zaradi možnosti objavljanja. Vsega pač nisem mogel objaviti kot večernice v Družbi sv. Mohorja, drugi časniki pa so domačo prozo in poezijo objavljali samo občasno. Povrhu pa smo se začeli vedno bolj deliti tudi v političnem pogledu: na mladoslovence in na staroslovence. Sam sem seveda pristopil k mladoslovencem, pa ne samo zaradi mladosti. Leta 1868 sem res imel samo dvaindvajset let, še bolj kot to pa sem bil prepričan, da moramo s starim pogledom na slovenstvo enkrat za vselej odločno pomesti in stopiti odločilen korak naprej. A staroslovenci z dr. Bleiweisom na čelu in njegovimi Kmetijskimi in

rokodelskimi novicami so bili tako močan dejavnik, da se ga ni dalo obiti.

Naj povem na kratko: Slovenski

glasnik je leta 1868 prenehal izhajati, na vseučilišču mi zaradi pretiranega pisanja ni šlo najbolje, od drugod pa nisem imel nobene druge podpore. Tedaj sem se srečal sam s seboj! Rekel sem si:

»To je tvoj konec, to je tvoj propad!«

Tedaj sem prvič zaslutil, kako so se v resnici počutili moji junaki iz povesti, junaki, ki sem jih v mnogih primerih poslal v smrt …

Naj končam tudi sam svojo tako opevano uspešno pisateljsko kariero z zanko na vratu v tisti svoji mrzli sobici?

Kot v posmeh življenjskemu razočaranju sem ugotovil, da nobena kljuka od teh, na katere sem obešal svojo suknjo, ne bi zdržala moje teže …