Morala in etika politikov na stranskem tiru
Politična odgovornost V zaostrenih političnih razmerah je morebitni odstop ministra tveganje za stabilnost in obstoj vlade
Že od afer glede nabave zaščitne opreme, v katerih sta se znašla ministra Zdravko Počivalšek in Matej Tonin, sploh pa po lani več mesecev trajajoči sagi bivše ministrice za kmetijstvo in predsednice Desusa Aleksandre Pivec zaradi afere Vinakras, je jasno, da prevzemanje politične odgovornosti ni posebno visoko na lestvici vladnih vrednot. Zdaj so se pod drobnogledom znašli še trije ministri: minister za zdravje Janez Poklukar, minister za okolje in prostor Andrej Vizjak ter minister za pravosodje Marjan Dikaučič.
V zadnjih dneh so v javnost prišli dokumenti, ki kažejo, da je Poklukar odgovoren za nastanek strokovno zgrešenega vladnega odloka, po katerem je posameznik pridobil pogoj PCT takoj po prejemu vektorskega cepiva janssen. Zdravstveni minister, tudi zdravnik po poklicu, o odstopu ne razmišlja.
Tarča zadnjih javnih razkritij je tudi minister za okolje in prostor Andrej Vizjak. V zvočnem posnetku, katerega avtentičnost še ni potrjena, je Vizjak solastniku družbe Terme Čatež Bojanu Petanu leta 2007, ko je v prvi Janševi vladi opravljal funkcijo gospodarskega ministra, predlagal izogibanje plačilu davkov. Proti Vizjaku, ki je posnetek označil za manipulacijo, opozicija napoveduje vložitev interpelacije, če ne bo odstopil.
»To, da ministri ne odstopajo ob vsaki prvi aferi, ki je lansirana v medijih, je svojevrsten samoohranitveni mehanizem koalicije, ki ji zagotavlja dolgoročno preživetje. Tudi v smislu, da je oblast odporna na morebitna izsiljevanja z njej neprijetnimi temami, ki jih morda nekdo skriva kot adut v rokavu in z njimi poskuša uveljaviti svoje interese,« na vprašanje, zakaj ministri sedanje vlade, vključno s premierom, tako težko prevzemajo politično odgovornost, odgovarja politični analitik in urednik spletne Domovine Rok Čakš.
Stabilnost oblasti in neobčutljivost na izsiljevanja Čakš poudari kot dobri strani te strategije in spomni na to, »kako je pri živem telesu razpadala in na koncu tudi dokončno razpadla vlada Marjanu Šarcu«.
Politolog in politični analitik Igor Lukšič pa ministre Janševe vlade glede na zaščitenost pred prevzemanjem politične odgovornosti razvršča v tri skupine. V prvi so pravoverni ministri, ki kljub težavam lahko ostanejo v vladi. Tipičen predstavnik je notranji minister Aleš Hojs, ki mu predsednik vlade Janša ni dovolil odstopiti, kljub temu da je že lani junija napisal in odposlal odstopno izjavo.
• V vladi Marjana Šarca so ministri pogosteje prevzemali politično odgovornost.
• V zadnjem letu so se etična merila v politiki še znižala.
• Če bo minister odstopil, vlada ne bo imela potrebne večine za izvolitev novega.
Slovo ministra z golido gnojnice
V drugi kategoriji so predsedniki koalicijskih strank, od katerih je odvisna stabilnost vlade. V kategoriji predsednikov koalicijskih strank je bila bivša ministrica za kmetijstvo in predsednica Desusa Aleksandra Pivec. »Janša Pivčeve ni pustil iz vlade. Tudi ko je izgubila položaj predsednice stranke, jo je držal v vladi. Preden jo je dokončno odslovil, je stranka sama obračunala z njo,« izpostavi Lukšič in spomni na njenega nekdanjega strankarskega kolega, ministra za zdravje Tomaža Gantarja.
Gantar je po Lukšičevem mnenju sodil v tretjo kategorijo ministrov, ki jih imenuje napačni ministri: »Gantarjevo odstopno izjavo je Janša takoj poslal v državni zbor, njegov odstop pa je pospremil z golido gnojnice.« Janša z rangiranjem ministrov skrbi »za ideološko trdno in politično stabilno vlado, moralnih meril pri tem pa ne upošteva«.
Rok Čakš opaža zniževanje standardov v slovenski politiki, po katerih bi politiki morali prevzemati objektivno ali subjektivno odgovornost za svoja dejanja, kar gotovo ne pripomore k demokratični kulturi. »Demokratično okolje je na precej nižji ravni kot v razvitih demokracijah – tudi pri prevzemanju politične odgovornosti,« meni Čakš. Napredek na tem področju po njegovem mnenju zahteva dozorevanje vseh akterjev, ki sestavljajo domačo družbenopolitično sfero.
Vlada je po Lukšičevi oceni moralno diskreditirana, celoten kontekst zaostrovanja političnega konflikta v državi pa je moralno in etično držo v politiki postavil na popolnoma stranski tir. »Etičnega merila v politiki zato ni mogoče uveljavljati, ker ga je Janševa vlada v zadnjem letu popolnoma izbrisala,« meni Lukšič in dodaja, da se etični kriteriji pri levosredinskih vladah preveč potencirajo. Pri tem spomni na afero sendvič odstopljenega poslanca Darija Krajčiča iz časa vlade Marjana Šarca.
Politična kultura se je pod Janševo vlado spet spustila za stopnico nižje, trdi Lukšič. Tudi če bi kateri od ministrov res želel zapustiti vlado, da bi se v svoj poklic vrnil kot moralna osebnost, iz vlade ne more, ker mu Janša ne bi dovolil, zaključi sogovornik.
Pravoverni ministri v vladi Janeza Janše lahko ostanejo in tudi morajo ostati ministri. Tipični primer je odstopljeni notranji minister Aleš Hojs. Predsednika koalicijskih strank Zdravko Počivalšek in Matej Tonin morata prav tako ostati ministra, sicer bi vlada padla. Napačna ministra, Tomaž Gantar in Lilijana Kozlovič, pa sta lahko odšla po hitrem postopku – ob odhodu ju je predsednik vlade pospremil z golido gnojnice. Janša skrbi za ideološko trdno in politično stabilno vlado. Moralnih meril ne upošteva.
To, da ministri ne odstopajo ob vsaki prvi aferi, ki je lansirana v medijih, je svojevrsten samoohranitveni mehanizem koalicije, ki ji zagotavlja dolgoročno preživetje. Tudi v smislu, da je oblast odporna na morebitna izsiljevanja z njej neprijetnimi temami, ki jih nekdo morda skriva kot adut v rokavu in z njimi poskuša uveljaviti svoje interese. Slaba stran tega je zniževanje standardov, po katerih bi politiki morali prevzemati objektivno ali subjektivno odgovornost za svoja dejanja.