Rušitelji diplomatskih mostov

Novi avstrijski kancler Alexander Schallenberg, ki je pred še ne tako davnimi leti svojo državo diplomatsko predstavljal v Bruslju, je povedal, da so bili to optimistični časi, ko se je zdelo, da je evropski model najboljši od vseh možnih svetov in da se mu približujeta tudi Rusija in Turčija. Stvari so se v zadnjem desetletju ali dveh res spremenile. Ne le da v Ankari niti pomislijo ne več, da bi se pridružili evropski družini, ki Turkov tako ali tako ni hotela sprejeti medse, zdaj se postavlja že vprašanje, koliko časa bo po vojaški moči druga najpomembnejša država v Natu, ki zdaj kupuje rusko orožje in razmišlja o tesnejšem povezovanju z Moskvo, sploh ostala v severnoatlantskem zavezništvu. Tudi v Rusiji nihče, ki je blizu vzvodom oblasti, ne razmišlja več, da bi državo popeljal na zahodno pot »razvoja«, na začetku tega tedna pa je prišlo tudi do uradnega konca večletnega pretvarjanja, da je mogoče vojaško sodelovanje ali vsaj komuniciranje med Moskvo in Zahodom. Potem ko so pred kratkim iz Bruslja izgnali osem ruskih diplomatskih predstavnikov pri Natu, ker so bili menda prikriti obveščevalci, so v ponedeljek iz Moskve sporočili, kakšni so njihovi napovedani povračilni ukrepi. Zaprli bodo svoje bruseljsko predstavništvo pri Natu in odvzeli akreditacije zahodnim diplomatom, ki zdaj delajo na dveh predstavništvih evroatlantskega zavezništva v Moskvi.

Po izbruhu ukrajinske krize leta 2014 vzvodi komuniciranja med Natom in Rusijo ne obstajajo več, predstavništva, ki jih bodo zdaj zaprli, so bila brez vodilnega osebja ter tako ali tako niso počela tistega, zaradi česar so bila odprta. »No, pač logični zaključek dolgega obdobja odnosov. Smisla v teh predstavništvih že več let ni bilo,« je zapisal ruski urednik revije Rusija v globalni politiki Fjodor Lukjanov. Po njegovih besedah »za ustvarjanje utvar o političnem sodelovanju že dolgo ni več potrebe«.

Tako se bo tekma med Natom in Rusijo, kdo bo na mejah s sovragom pripravil bolj mogočne vojaške vaje, še stopnjevala. Ko obmolčijo besede diplomatskih predstavništev, spregovori razkazovanje vojaških mišic, ki ga spremlja pridiganje o silni ogroženosti zaradi srditejšega sovraga. Za nekatere takšni obeti niso privlačni, za druge so. Kakor je nekoč prostodušno povedal eden od voditeljev največje evropske čezatlantske partnerice, je takšno napol vojno stanje dobro za gospodarstvo, saj spodbuja vojaško industrijo.

Takšna formalna prekinitev odnosov z Rusijo pa najbrž koristi tudi samemu Natu. Lukjanov, ki je eden najpronicljivejših ruskih mednarodnih analitikov, je pred kratkim napovedal ne preveč rožnato prihodnost temu zavezništvu. Po njegovih besedah nedavna ustanovitev »daljnovzhodnega Nata« oziroma stara namera Washingtona, da se strateško preusmeri v tiste konce, ter spor med Francijo in ZDA, ki je nastal zaradi tega, ter vse večje razlike med zavezništvom in Ankaro pričajo, da evroatlantsko zavezništvo in zahodna monolitnost, ki sta v zahvalo Sovjetski zvezi nastali zaradi »eksistencialne ogroženosti«, počasi usihata. Ruski analitik ugotavlja, da Nato drži skupaj le še birokratska inercija, interesi vojaškega establišmenta in finančnoekonomske koristi zaradi prodaje orožja, a temelji so na čedalje bolj trhlih nogah. »Dejansko je zavezništvu ostala samo še ena skupna funkcija: omejevanje Rusije. Vse drugo, vključno z zoperstavljanjem Kitajski, članic ne združuje; prej nasprotno,« je prejšnji mesec Lukjanov zapisal v komentarju za časnik Rosijska gazeta. V tem smislu je bila za severnoatlantsko zavezništvo, ki se z uspehi v svoji afganistanski avanturi ne more ravno pohvaliti, novica, da Rusija zapira predstavništva, dobra. Se vsaj ne bo nihče več spraševal, zakaj je ta vojaška druščina sploh še potrebna.

Ko obmolčijo besede diplomatskih predstavništev, spregovori razkazovanje vojaških mišic.