Prvi pomladni cvet

24. DEL

Osnovni politični progam je bil naslednji:

»Bojujemo se za enakopravni položaj Slovencev v Avstro-Ogrski državi!«

Bili smo za federalistično ureditev, s strogo razmejitvijo, kaj sodi pod Avstrijo, kaj pod Ogrsko in kaj pod južnoslovanske interese.

»Zahtevamo enakopravno vlogo slovenskega jezika v uradih, šolah in nasploh v javnem življenju.«

Povedal sem ti že, dragi bratec, da so bile šole na naših tleh pretežno ponemčevalnice, svojega vseučiteljišča pa tako in tako nismo imeli in smo zato vsi na višjih in visokih šolah študirali samo v nemškem jeziku.

»Proti staroslovencem bomo umirjena in zmerna opozicija.«

Ugotovili smo, da je nov svež pogled na slovenstvo nujen, hkrati pa ne smemo podreti tistega, kar je že zgradil Bleiweisov krog.

Na mojo veliko srečo so delničarji za glavnega urednika določili Antona Tomšiča, jaz pa sem postal takoj njegova desna roka. Pravzaprav sva celoten časnik pisala predvsem midva, največ še več jaz kot Tomšič. Drugače pa sva se oba strinjala s smernicami, ki so jih napisali trije veliki slovenski možje: Franc Levstik, dr. Janko Sernec in dr. Janko Pajk.

V tistih časih sem večkrat srečal tudi dr. Josipa Vošnjaka, enega od glavnih delničarjev časnika, hkrati pa najbolj odkritosrčnega in za slovenstvo vnetega človeka. Že ob prvem srečanju v Mariboru mi je – seveda kot zdravnik – nenavadno zaskrbljeno vprašal:

»Kako pa kaj zdravje, gospod Jurčič? Nekam bledi ste mi videti!«

»Dobro, dobro, pravzaprav odlično!« sem mu hitel odgovarjati, čeprav sem čutil, da sem se v Maribor preselil precej šibkega zdravja. V obraz sem bil res v tistih letih precej bledoličen, v prsih me je nenehno nekaj stiskalo, lopatice na hrbtu pa so mi nenavadno štrlele iz telesa, tako da se je še Tomšič nekajkrat pošalil, če mi začenjajo rasti – peruti!

Dr. Vošnjak pa mi je odkrito dejal:

»Kako bi bilo, če bi prišli enkrat k meni na specialističen pregled? In da vas ne bo že vnaprej skrbelo: za urednika našega časnika ga bom opravil zastonj.«

»No, morda pozneje, pred taborom v Ljutomeru imamo res dela čez glavo.«

»Prav, pa po taboru.«

A med bivanjem v Mariboru me ni nikoli pregledal. Tako je pač naneslo. Kmalu pa sem tudi v resnici prišel bolj k sebi. Imel sem kolikor toliko redno prehrano, dobival sem redno plačo, v stanovanje mi ni zamakalo …

Vse troje naj ti razložim nekoliko podrobneje. S Tomšičem sva se prehranjevala seveda predvsem po krčmah. Zdaj v eni, zdaj v drugi, kakor je pač naneslo. Največkrat pa sva šele zvečer, ko sva celotno gradivo oddala v tiskarno, zavila na golaž in veliko čašo piva, to pa je tudi bila vsa celodnevna hrana. Zajtrkovati pa še iz dunajskih let nisem imel navade.

Mesečno sem dobival petdeset goldinarjev. Družbeniki so mi rekli, da več ne morejo dati in da se zavedajo, da to ni veliko. Meni pa se je zdelo, kot da mi je padla sekira v med. Za petdeset goldinarjev sem večkrat napisal celo povest, pri časniku pa sem plačo dobil, če sem napisal dvajset ali petdeset takšnih ali drugačnih člankov. V vsakem primeru je plača redno prihajala.

Stanovanje pa … O tem ti, dragi moj bratec, raje ne bi veliko govoril. Ko sem se pripeljal v Maribor, me je Tomšič takoj tako potegnil v delo – no, predvsem pa me je delo klicalo samo – da si nisem utegnil poiskati svoje sobice. Pa tudi denarja za predujem nisem imel nobenega. Zato sem si prvi večer postlal kar na tleh v sobici ob uredništvu, v sobici, ki so ji rekli

rumpelkamra, se pravi tam, kjer smo odlagali prav vse, kar je bilo odvečnega. Velika je bila komaj toliko, da sem se na tleh dobro stegnil, za vzglavje pa sem si dal dva fascikla političnih programov iz drugih časnikov. Po treh dneh pa sem toliko napredoval, da mi je eden od odbornikov od nekje privlekel staro železno posteljo, rekoč:

»Pravijo, da naš cesar še vedno spi na stari vojaški železni postelji, pa boš še ti!«

Postelja je bila tako velika, da smo jo komaj spravili v tisto malo sobico ob uredniški sobici. Večina fasciklov sem potem zmetal pod posteljo, nad njo pa smo pribili še dve hrastovi polici in tako sem – kot sem se rad pošalil – ves čas bivanja v Mariboru spal blažen med papirji.