Literaturo k starejšim na dom
Projekt, ki prinaša kulturne vsebine v domače okolje
»Kako težko je biti slab/kako težko je biti sam,/in biti star, pa biti mlad!« je zapisal hrvaški klasik Tin Ujević v pesmi Vsakdanja tožba. Ti verzi so me nemara nič hudega sluteč najbolj pogosto obiskovali, ko sem delal pri projektu ministrstva za kulturo in Centra za celostno oskrbo Dostop do kulturnih vsebin v domačem okolju: svojo literaturo sem po povabilu nosil in bral in razlagal naročnikom na njihovem domu.
Zanimanje poslušalcev, ki so negibni, slepi, ohromljeni, me je vzradostilo in pobilo defetizem, da se malo bere, da je za slovensko književnost malo (za)upanja in interesa, obratno je: koliko volje do življenja, koliko ljubezni do klenega duha, koliko lepote v percepciji ljudi, ki sta jim bolezen ali denimo infarkt okrnila nekatere telesne funkcije. Še enkrat se je pokazalo, da je življenje predvsem duh, duša in lepota danega, za primarno nalogo sem si vzel, da naj bi bilo mentalno življenje osišče našega bivanja. In tako v več in različnih mesecih obiskoval starostnike.
Na začetku sedemdeseturnega projekta je bilo frustrirajoče, to moram priznati, ni bilo lahko. Ni vse tako samoumevno, kakor si zdrav človek predstavlja in misli: nekateri ljudje težko poslušajo, drugi te zaradi slepote sprašujejo, kakšen si videti, tretji ob kakšnem literarnem stavku, ki jih ponese, začnejo govoriti svoje življenjske zgodbe. Delo je zahtevalo veliko potrpežljivosti in razumevanja drugačnega, vendar vedno v želji boljšega počutja življenjskega vojevanja. Ljudje, povečini blizu letnici, ki jo zapisujemo s tremi številkami, se trudijo biti dobri poslušalci, navkljub hudim boleznim in različnim tegobam, s katerimi se borijo, želijo življenju reči da; hočejo slišati nekaj lepega, nemara optimističnega, če poenostavim, vendar so tudi polni vprašanj in vedoželjnosti.
Res je, da je projekt večinoma obsegal le Mestno občino Ljubljana in da večina strank – če se izrazim ekonomsko, saj je projekt daleč od vsakršnih poslovnih vizij in gre dejansko za predanost in voljo storiti to, ker drugače ne vzdržiš – živi daleč stran od narave ter prepuščena postelji in oskrbi, vendar se je še enkrat pokazalo, kako močan je človeški duh, kako klena je volja do življenja in kako malo to cenijo zdravi ljudje. Ti večinoma ohromljeni starostniki kažejo veliko več optimizma, prijaznosti, volje do moči kakor sodobna družba, ki koraka po ulicah, protestira, žaljivo tvita, ponižuje, se polarizira in seje razpuščenost in hudobijo, kjerkoli utegne in kamorkoli se ozreš. Da je življenje starostnikov še vedno pot, včasih s ciljem, včasih nemara celo brez, da je včasih obkroženo z ljudmi, ki te imajo zares radi, da je včasih vse skupaj manipulacija, kjer se vizira dediščina, da je včasih vse prepuščeno (ne)srečnemu naključju in da je lahko tudi veselja dom, priča dejstvo, da so ljudje, ki sem jih obiskal, najbolj navdušeni nad potopisi.
Bereš po vatlu: gospa ali gospod, ko ste še potovali in če bi še, kam bi šli? Katera država, ki ste jo obiskali, vam prikliče radost v spomin? In smo začeli. Sredi prvega odstavka se je poslušalec že začel oglašati, ja, tam je pa tako lepo, tja bi pa še šla … in, joj, gospod, ste bili v Južni Ameriki? Ja, bil, kje pa? In potem se mi je za Bežigradom, na obisku pri upokojenem mornarju, odprlo. Zgodba se je obrnila. Ko sem prebral, se je gospod razživel in mi začel pripovedovati svoje štorije o obisku Argentine, Brazilije, Čila, Kolumbije, Urugvaja … Sreča, ki je plala v njegovih očeh, se ne bo nikoli pozabila; takih zgod in dogodb je bilo to delo polno in končalo se je vedno z lepo mero optimizma. Kakšno duhovno bogatijo nosijo vse ti ljudje v sebi, ne glede na poklic, ki so ga opravljali v teku svojega življenja! Kakšni zakladi in kakšna lepota, ko mi je gospod ves čas govoril, vse lepo, vse dobro, vse lepo, vse dobro! Prestal je namreč možgansko kap in govoril je le ti dve sintagmi, najbrž je bil prijazen gospod, ko je še tvoril daljše, kompleksnejše stavke.
Najprej sem bil zaradi dela nekaj dni depresiven. Potem sem zgodbo obrnil, saj je bilo to v meni. Katarza. Čeprav je delo kulturnega izvajalca na domu namenjeno starostniku, da mu popestri dan, ki ga večinoma preleži v postelji, pa gre zanesljivo tudi za delo terapevta. Na teh obiskih starostnikov in s knjigami je treba biti takten, saj je to deloma tudi medicinska oskrba, čeprav sem pisatelj in ne zdravnik, medicinska sestra ali negovalka. Moram biti za vse tri. Čas je, da dojamemo, da človeštvo in človečnost lahko obstaneta le, ko se bomo globlje začeli zavedati bogatije, ki nam je položena že v zibel, in začeli spoštovati drugega človeka, čeprav je drugačen, drugačnega zdravja ali bolezni in čeprav včasih lahko le nepremično strmi. Človeško življenje se ne podcenjuje, vendar tega ne bi smeli le pisati in govoriti, to moramo drugemu človeku tudi empirično pokazati. Književnost se je še enkrat pokazala kot edinstvena in čarobna pilula, ki v dom vrača toplino, veselje in razmišljanje. Na svetu pač nisi sam. Kako že? Pomagati drug drugemu. In to bi moral razumeti vsak.
Jurij Hudolin