Čudovitost spomina
Cukrarna/kurirala Alenka Gregorič/
Tematika razstave Čudovitost spomina ni povsem natančno določena, razteza se od poetičnih metafor do družbenega, kolektivnega spomina, pa vendar so že najbolj izstopajoči poudarki posameznih del dovolj, da v tem zaporedju različnih idej prepoznamo raznolik mozaik poetik in zasnov, ki na relevanten način obravnavajo ta ključni segment družbe, v katerem se prepletata zgodovina in sodobnost. V času vsesplošnega ohranjanja in digitalizacije podatkov, shranjevanja preteklosti in minulega, je zatorej tematizacija spomina v umetnosti še kako dobrodošel in aktualen razstavni koncept. Spomin, kolektivni ali osebni, je vsekakor lahko tudi predmet transformacij, brisanj, ponovitev in predelav, kar je denimo še kako očitno pri ikonoklazmu, kakršnega smo doživeli pred kratkim na področju javnih spomenikov v ZDA, ali denimo v ponovni postavitvi že odstranjenih spomenikov, kar je aktualno prav danes v našem okolju. Otvoritvena razstava v Cukrarni, ki jo je kurirala Alenka Gregorič, je zatorej tematsko izjemno relevantna in dobrodošla, še zlasti če se bolj poglobljeno posvetimo sporočilom številnih kakovostnih umetnin v teh novih razstavnih prostorih.
Spomin, hranjenje podatkov, konceptov in arhiviranje vedenja so brez dvoma zelo aktualne teme, saj izhajajo iz modernega hotenja rekonstrukcije preteklosti in arhiviranja sedanjosti. Na tej razstavi je to najprecizneje tematizirano z videom Rose Barbe Od izvora do pesmi (2016), ki je bil posnet v Nacionalnem centru za ohranjanje avdiovizualnih gradiv ameriške Kongresne knjižnice in v veliki sončni elektrarni v puščavi Mojave. Neskončen arzenal spomina, ki ga zastopa arhiv, je hkrati poln optimističnega zrenja v prihodnost na podlagi neskončnega arhiva in podoba krhkosti, ranljivosti snovi, ki ohranja spomin civilizacije. V sodobnosti je nastopila nova definicija arhiviranja, ki je postalo neprestan, neprekinjen tok podatkov brez geografskih omejitev in zakoličenega kraja. Dejansko gre za tok, ki je nenehno v prenosu in zato ne pozna nikakršne časovne omejitve, pri čemer je postala najpomembnejša naloga prav izmenjava informacij. Kot kontrast tem transformacijam lahko v videu Rose Barbe opazujemo izjemno količino materiala, avdiovizualnih produktov, shranjenih na načine, ki učinkujejo kot nekakšen anahronističen, a vsekakor nujen in dragocen ostanek nekdanjih časov.
Koncept spomina je tako na tej razstavi udejanjen v celi vrsti med seboj različnih del, med katerimi je vredno izpostaviti fotografije Terese Margolles Posmrtne zabeležke (2006), ki so lahko nekakšen uvod v to razstavo, posvečeno ohranjanju misli in družbenih konstruktov skozi čas. Mehiška umetnica se je v seriji fotografskih posnetkov velikega formata posvetila zunanjščini opuščenih kinodvoran, na katere je zapisala stavke in besede iz zadnjih sporočil samomorilcev v Guadalajari. Pretresljiva sporočila nesrečnikov na razdrapanih in zanemarjenih zidovih kinematografskih »tovarn sanj« so v izjemnem medsebojnem kontrastu. Prav pritajena melanholična nota, ki preveva te tragične zapise, daje fotografijam izjemno močno sporočilno noto, prežeto s tragiko, ki se je naselila na zunanjščino opuščenih prizorišč nekdanjega srečevanja in brezskrbnega druženja.
Osebni spomin posameznika, ki je nekakšen neizbrisen odmev travmatičnih dogodkov, je tema vrste fotografij in besedil Sophie Calle, ki so združene pod naslovom Prefinjena bolečina (1984– 2003). Tematizacija osebne čustvene bolečine, travmatskih spominov in poskusov predelave teh ponavljajočih se spominskih podob je tema njenih diptihov, s katerimi na poetičen, a hkrati skrajno precizen in neozaljšan način posameznika vključi v svojo zgodbo prepleta podob in spominov na izgubljeno ljubezen.
Na razstavi je tako vrsta konceptualno različnih del, ki obravnavajo spomin, denimo družbeni spomin in plasti kulturnega, idejnega ali ideološkega plastenja konceptov v sodobnosti, v katerem se ohranja zgodovina polpreteklega časa. Takšno je delo Lie Perjovschi Ključne besede za današnji svet … (po pandemiji koronavirusne bolezni … osnutek družbenokulturne analize) iz 2021, pri katerem so diagrami, zapisi in podobe povezani v nepredirno, kompaktno gmoto idej, teorij, miselnih vzorcev in konceptov, s katerimi je sijajno ponazorjen krčevit boj avtorice, da bi v tej neskončni, kompleksno prepleteni celoti uzrla smiselne vzorce in strukture. Motrenje in analiza stvarnosti našega časa prinašata s seboj prepričanje, da lahko le v nenehnem kritičnem pretresu kontradikcij in aporij sodobnosti uzremo možnost določanja vodilnih angažiranih idej pri soočanju s problemi naše dobe.
Številna dela na razstavi so tako umeščena na presečišču intimnega in zasebnega ter političnega, družbenega konteksta, v katerega so vpletena. Nove možnosti za sodobnost, ki izhajajo iz preučevanja in preoblikovanja bivanjskih posebnosti staroselskih kultur in alternativnih skupnosti, so v delu Marjetice Potrč identificirane z metodologijo antropoloških in socioloških raziskav. Njena instalacija, risbe in objekti so gotovo ena najbolj domišljenih celot na tej razstavi. S premišljeno, koncizno rabo likovnih sredstev (risbe, barva, instalacija …) je njen prispevek nekakšen antipod instalaciji Vadima Fiškina Temni časi (2019–2020), ki gradi izjemno močan učinek na dokaj enostavni repeticiji, na vrstenju v črno prebarvanih ur in njihovem tiktakanju, ki morda nakazujejo zlovešči mehanizem, bližajoči se konec ali pa še neomejeno trajanje mračnih razmer in časov, v katerih smo se znašli.
Na ogled do 13. 2. 2022.
Tomislav Vignjević
Višji znanstveni sodelavec Znanstvenoraziskovalnega središča Koper