Toninov pogovor z guvernerjem odmeva
Orožarski posli Ni se še zgodilo, da bi kateri minister s prvim človekom Banke Slovenije usklajeval podrobnosti glede plačil
Tudi del interne javnosti Banke Slovenije je začuden zaradi informacije, da naj bi predsednik NSi in obrambni minister Matej Tonin z guvernerjem Boštjanom Vasletom »preverjal tehnično in časovno pot transakcije« oziroma plačila za italijansko vojaško transportno letalo. Sogovorniki namigujejo na možnost, da so na zahtevo pooblaščenca za skladnost v Banki Slovenije razčiščevali kakšno dilemo v zvezi s transakcijami.
Slovenija se je odločila za nakup vojaške opreme, oklepnih vozil in transportnega letala v ZDA in Italiji po načelu »vlada vladi«. Pravila glede plačil proračunskih porabnikov so jasno določena, plačevanje z enotnega računa proračuna pa samo v pristojnosti ministrstva za finance, zato je Toninov obisk regulatorja bančnega sistema nenavaden. »Pri Italijanih je težava, ker z nami in Avstrijci prvič sklepajo posel po načelu 'država državi', zato tukaj šele trasiramo pot,« pojasnjuje obrambni minister.
Načelo »vlada vladi« pomeni, da kupec, torej slovenska država, ne posluje neposredno s proizvajalcem obrambnih proizvodov ali storitev, temveč nakup blaga opravi pri drugi državi, ki je v tem primeru prodajalec, in sicer iz zalog te vlade ali tako, da opremo za ta namen nabavi sama.
Imajo pogodbe klavzulo proti korupciji?
Banka Slovenije opravlja vlogo plačilnega agenta. Podrobnosti ureja ministrstvo za finance, obrambni minister pa lahko poda le nalog za proračunski izdatek. V uradu predsednika vlade Janeza Janše smo včeraj zaman preverjali, ali so bila morebiti kakšna pooblastila s finančnega ministra, ki sodi v kvoto stranke SDS, prenesena na obrambnega, ki ga vodi koalicijska NSi.
Matej Tonin bi rad do konca svojega mandata, torej predvidoma do sredine prihodnjega leta, podpisal pogodbe za vseh 780 milijonov investicij, ki so predvidene po zakonu o investicijah v Slovensko vojsko za prihodnjih šest let.
Ob ugibanjih, kaj se skriva za njegovim pogovorom z guvernerjem Banke Slovenije, se je pojavilo vprašanje, ali pogodbe vsebujejo protikorupcijsko klavzulo in ali plačil morebiti sploh ne želijo prikazati kot transakcijo proračuna.
To se v bogati zgodovini slovenskih afer s posli z vojaško opremo ne bi zgodilo prvič. Kmalu po osamosvojitvi, jeseni 1992, je namreč prišlo na dan, da finančno ministrstvo ni ne med odhodke in ne med prihodke proračuna knjižilo 46,5 milijona tedanjih nemških mark posojila iz tujine. Tedanji obrambni minister Janez Janša je komentiral, da ni njegova stvar, kako zadeve knjižijo na ministrstvu za finance, ter da nakupov orožja pač ne gre obešati na veliki zvon.
S Patrio zamera Američanov
Verjetno največja doslej je bila afera Patria, zaradi katere je bil Janša obsojen na dvoletno zaporno kazen, iz zapora pa na prostost odkorakal po razsodbi ustavnega sodišča, ki je spomladi 2015 obsodbo razveljavilo in primer vrnilo na prvo stopnjo, tam pa je zadeva zastarala. Janša zaradi sodnega procesa državo toži za skoraj milijonsko odškodnino.
»Nekdanji minister za obrambo Karel Erjavec je jeseni 2008, ob podpisu pogodbe s podjetjem Rotis o nabavi 145 oklepnikov finskega podjetja Patria, govoril o 'najbolj transparentnem poslu doslej',« se spominja Matej Šurc, raziskovalni novinar in avtor več, tudi nagrajenih knjig. Manj znano o tej aferi pa je, dodaja sogovornik, da se je Slovenija z odločitvijo za Patrio zamerila Američanom, ki so računali, da bo naša država oklepnike naročila prek avstrijske družbe Steyer, ki je v večinski lasti ameriškega orožarskega giganta General Dynamics.
Kovčki denarja in vpliv
Orožarski posli so se od osamosvojitve spremenili. »V zdajšnjih niso posredi le 'kovčki z denarjem', kot je to počela slovenska orožarska mafija v devetdesetih letih in delno tudi še pri Patrii. V ospredju je tudi 'trgovanje z vplivom', kot je že v primeru Patrie opozorila Komisija za preprečevanje korupcije,« poudarja Šurc. Minister za obrambo Matej Tonin se je nedavno hvalil, da nakupi orožja pod njegovim ministrovanjem potekajo brez posrednikov in tveganj za korupcijo. Nabava orožja po posrednikih je znana tudi iz devetdesetih let, ko je Slovenija gostila razne mednarodne goljufe. Najrazvpitejši med njimi je bil po Šurčevih besedah Nikolaj Oman, ki je z blagoslovom tujih obveščevalnih služb služil kot posrednik. Prek njega in njemu podobnih so – zlasti v času embarga OZN, ko so legalne orožarske poti postale nelegalne – brisali sledi med kupci in prodajalci.
»Danes pa je provizija oziroma korupcija že vključena v nabavno ceno. Zato je orožarske posle tako težko preiskovati. Kljub temu pa mora biti to za policijo, pravosodje, medije in druge nadzorne institucije le še dodatna spodbuda za temeljito preiskavo,« še poudarja Matej Šurc.
Bistveno pri teh poslih – v Sloveniji in drugod po svetu – je, da države večinoma ne kupujejo tistega orožja, ki bi bilo najboljše oziroma najprimernejše za povečanje obrambne sposobnosti, ampak zaradi korupcijskih povezav med proizvajalci orožja in državami, ki ga kupujejo. Zadeve so pogosto preplačane, ker je provizija oziroma korupcija že vključena v nabavno ceno, zato je orožarske posle težko preiskovati. Kar 40 odstotkov vse korupcije v svetovni trgovini se pripisuje orožarski industriji.
• Kaj je Tonin v resnici razčiščeval pri guvernerju, ni jasno.
• Bi lahko šlo za transakcijo mimo proračuna?
• Kar 40 odstotkov svetovne korupcije izvira iz orožarskih poslov.