Vse naše zvezde so na eni zastavi
Mojca Pišek novinarka, literarna kritičarka in esejistka
Slovenija je v tragikomičnem obratu usode postala evropska Jugoslavija, Evropska unija pa disidentka na pravi strani zgodovine.
Poljsko ustavno sodišče je pred kratkim sprejelo odločitev, da je njihova nacionalna zakonodaja nadrejena evropski zakonodaji, mene pa je z mislimi odneslo v marec 2003, ko sem se sveže polnoletna prvič v življenju odpravila na volišče in na referendumu glasovala za vstop države v Evropsko unijo. Že hip zatem v mislih stojim na Trgu Evrope, ki povezuje italijansko Gorico in slovensko Novo Gorico in kjer sem 1. maja 2004 s prijatelji pričakala pridružitev Slovenije Evropski uniji. Po zaključku uradnega dela slovesnosti so prireditelji zavrteli pesem Insieme: 1992, s katero je leta 1990 na Evroviziji zmagal Toto Cutugno ob spremljevalnih vokalih članov zasedbe Pepel in kri. Pesem, ki se zdi napisana za tisti trenutek, se je nanašala na nastajajočo maastrichtsko pogodbo, ki je leta 1992 utrdila vezi med takratnimi 12 članicami Unije, položila temelje skupni valuti in nakazala možnost federalnega značaja EU. Nič točk sta čustveno ekspresivnemu nastopu in preprostemu, a močnemu sporočilu pesmi Tota Cutugna namenili le Norveška in Velika Britanija. Prve članstvo v Evropski uniji nikoli ni resno zanimalo, druga je lani iz zveze precedenčno izstopila.
Česar nista mogla storiti niti grška dolžniška kriza leta 2009 niti lanski brexit, je Evropski uniji tako rekoč v kontroliranem okolju pravne institucije povzročila Poljska, ena od desetih držav, ki so z vstopom v EU leta 2004 prispevale k daleč največji širitvi zveze, ki naj bi pomenila dokončni obračun, tako rekoč izbris dediščine hladne vojne. Ko poljsko ustavno sodišče pod vprašaj postavlja načelo primarnosti prava EU, to Unijo postavlja pred zavrnitev moralne pogodbe in odprti konflikt dveh Evropskih unij, ki se nakazuje že vsaj desetletje, medtem ko je z ekonomsko recesijo, migrantsko krizo in pandemijo covida-19 počasi plahnel integracijski idealizem let 1992 in 2004. Uporniška poteza Poljske ima večjo težo od britanskega izvršenega izstopa iz Unije, saj prihaja iz »nove Evrope«, katere proevropske aspiracije so moralno legitimirale »staro Evropo« ter ji po pridružitvi tudi vdihnile ekonomskega vetra v jadra. Kar so evropski politiki evfemistično poimenovali »neposreden izziv« Poljske Evropski uniji, ni nič drugega kot boj dveh evropskih identitet, ki sta se desetletja druga pred drugo pretvarjali, da se razumeta, strinjata in da imata enako zgodovinsko izkušnjo, vsem dokazom o nasprotnem navkljub.
Identiteta EU še zdaleč ni samoumevna, kot je bila leta 2003, ko so Vzhodnoevropejci na referendumih z odločno večino podprli vstop v EU in ko je manjkalo še celo desetletje do prvega velikega vala migrantov z Bližnjega vzhoda, do ustanovitve startupa Twitter pa tri leta in še nadaljnjih 15 do takrat, ko se bo z njegovo pomočjo v mehurček somišljenikov med drugimi zaprl tudi slovenski premier. Protievropski sentimenti so bili performativni, nacionalistični politiki so imeli status klovnov, v desetletje ideološko podhranjeni in dezorientirani postsocialistični Evropi je vladalo odločno proevropsko razpoloženje. Rešitev za globalne izzive so bila povezovanje, sodelovanje, integriranje. Nihče si niti predstavljati ni znal, kako bi se, denimo, Janez Janša, ki se je leta 2003 na vse kriplje boril za prvi prevzem oblasti, v predreferendumski debati lotil kakega evropskega politika, ga spomnil na kolonializem njegove države ali na tam ustreljene novinarje kot dokaz licemerja zahodnih držav, ki jih menda skrbi klavrno stanje medijske svobode na Vzhodu.
Ko »stara Evropa« z Nemčijo in Francijo na čelu Poljski grozi s finančnim discipliniranjem in omenja celo možnost izključitve iz EU, se problema loteva na napačnem koncu. Tragika Evropske unije je v tem, da vse probleme razume le skozi denar, kot slabi starši, ki pomanjkanje pozornosti do otroka nadomeščajo z materialnimi dobrinami. Tragika EU je beseda »unija« v imenu, kljub temu da je delitev del njenega konstrukcijskega načrta. EU nikoli ni bila narejena za to, da bi se v njej uravnotežili dve zgodovinski zgodbi, v katerih sta dve Evropi druga od druge pričakovali nerealistične stvari. Čas, ko je bilo mogoče senzibilnost upravljati s puhlicami o skupnih evropskih vrednotah, je minil. Na resnične, pogosto mešane občutke, vtise in sklepe Evropejcev vpliva resnično življenje. Denimo to, da se je slabih 20 let po vstopu v Unijo čez Trg Evrope dveh Goric spet vila ograja in da so evropske meje prepredene z bodečimi žicami. Odgovor na globalne izzive so že nekaj časa razdruževanje, izolacionizem in obramba svojega, ki si jih sme nekaznovano in brez moralnih pridig privoščiti le zahodna Evropa. Obračun z dediščino hladne vojne je Evropama spodletel, »stari Evropi« zato, ker preveč verjame v »novo«, drugi zato, ker po koncu socializma in vstopu v kapitalizem ne verjame vase, njene države pa ne vedo, kaj so in kaj želijo biti.
Uradna Slovenija, ki izolacionistične projekte poljskih in madžarskih zaveznikov vidno zadovoljna podpira, je lep primer take identitetne krize. Jugoslovanski socialisti so še leta 1990 govorili o osnovnih celicah socialistične družbe, zunanjem sovražniku in zaščiti meja, slovenski disidenti in osamosvojitelji pa o vladavini prava, svobodi medijev in zaščiti človekovih pravic. Evropska unija zdaj postsocialističnim državam govori o vladavini prava, svobodi medijev in zaščiti človekovih pravic, medtem ko slovenski premier, ki predseduje svetu EU, vsej Evropi pridiga o družini kot osnovni celici družbe in zaščiti zunanjih meja pred vdorom sovražnikov. Slovenija je v tragikomičnem obratu usode postala evropska Jugoslavija, Evropska unija pa disidentka z iskricami in zvezdami v očeh, ki je že vseskozi na pravi strani zgodovine. Karkoli že se izcimi, upam na pretirano čustveno popevko, zmago na Evroviziji in veliko vrnitev zasedbe Pepel in kri.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.