Klasičnega kapitalizma ni več
Žižek in Varufakis Slovenski filozof in grški ekonomist o čedalje bolj kompleksnih in zapletenih izzivih Evrope in sveta
»Klasični marksistični levičarji še vedno zagovarjajo tezo, da je treba kapitalizem zrušiti in nadomestiti z nečim povsem novim. Sam menim, da smo prepozni. Klasičnega kapitalizma ni več, nadomestil ga je nov družbeni model, ki zahteva nove strategije boja. Žal prav na levici tem mojim tezam najbolj srdito nasprotujejo,« je dejal Janis Varufakis, ki je bil sinoči v Ljubljani gost filozofa Slavoja Žižka.
Pogovor Žižka z Varufakisom je sklenil letošnjo izdajo festivala Indigo, ki je tokrat imel naslov Masovna hipnoza. Varufakis je bil v ospredju mednarodne pozornosti kot minister za finance v vladi Sirize, ko se je Grčija spopadala z izjemno gospodarsko in finančno krizo, danes pa vodi grško politično stranko DiEM25 (Evropska realistična neubogljiva fronta), ki ima devet poslancev v parlamentu. V uvodu je Varufakis, ki se deklarira za liberalnega marksista, pojasnil zaplete, ki so spremljali grško krizo, ko so bile na mizi najrazličnejše opcije, od izstopa Grčije iz Evropske unije ali vsaj iz evrskega območja, obstajal je tudi scenarij grexita, končalo pa se je z njegovim odstopom in svojevrstno kapitulacijo Grčije s privolitvijo v evropske oziroma nemške zahteve.
To je Varufakis natančno popisal v obsežni knjigi, vendar so se medtem evropski in svetovni problemi še poglobili, saj zdaj po njegovih besedah spoznavamo, da ekonomski principi ne delujejo več po klasičnih načelih trga in dobička, temveč dobivajo drugačne karakteristike. Sprožilec novih razmer je bila pravzaprav velika finančna kriza leta 2008, po kateri so narodne oziroma centralne banke brez zadržkov pošiljale v obtok velike vsote denarja. Na takšne finančne intervencije so se že vsi navadili, kar ohranja kapitalistično dinamiko.
Radikalne spremembe
Kapitalizem pa se je, kot omenjeno, radikalno spremenil. Klasične definicije delavskega razreda niso več točne, povsem se je spremenilo pozicioniranje mladih. Ti nimajo več suverenitete, temveč stavijo predvsem na socialni rating, ki naj bi jim ga določala družbena omrežja, zato se zatekajo v fiktivne medmrežne profile. Hkrati se ekonomska in s tem družbena moč kopiči v rokah posameznikov, kar se dogaja predvsem v tehnoloških podjetjih, v katerih en človek odloča o vsem, naj je to Amazon ali Facebook. Sistem je do pojava pandemije deloval kot švicarska ura, nato se je položaj zapletel. Negotove so bile tako dobavne verige kot način dolgoročnih nakupov in zakupov, naj gre za blago ali transport.
Nacionalizacija, ki jo mnogi na levici še vedno zagovarjajo kot najboljšo rešitev za odpravo družbenih razlik, je pri takšnih podjetjih utopična. Tukaj ne gre za nacionalna podjetja, celo ZDA jih ne bi mogle nacionalizirati, pravzaprav je lastništvo anonimno in razpršeno v virtualnem prostoru, zato bi bila po Varufakisovem mnenju edina rešitev uvedba delnic, na podlagi katerih bi imetnik imel določene pravice, vendar jih ne bi mogel prodati. Namesto partikularnega aktivizma, ki praviloma deluje po starih vzorcih, bi po njegovem mnenju potrebovali mednarodno gibanje, ki bi se zavzemalo za te cilje.
• Začetek nove realnosti je bila ekonomska kriza leta 2008.
• Od tedaj centralne banke brez zadržkov pošiljajo denar v sistem.
• Rešitev je v uvedbi delnic, ki prinašajo pravice, vendar jih ni mogoče prodati.