Naj kdo ustavi Érica Zemmourja
Francija Francoskemu skrajnemu desničarju javnomnenjske ankete iz tedna v teden kažejo bolje
Uradno še ni predsedniški kandidat, toda francoskemu skrajnemu desničarju Éricu Zemmourju javnomnenjske ankete iz tedna v teden kažejo bolje. Zdaj je pri 15 do 17 odstotkih podpore, po nekaterih raziskavah pa že prehiteva voditeljico Nacionalnega zbora Marine Le Pen in bi se lahko prebil v drugi krog predsedniških volitev.
Posledično je strahu, da bi se Francija po volitvah aprila prihodnje leto lahko populistično pogreznila v nedemokratičen Zemmouristan, čedalje več, kakor po drugi strani niso samo največji in najbolj zaslepljeni obstranci tisti, ki strastno vzklikajo: Zemmourja za predsednika!
Kdo je torej 63-letni Zemmour, ki ga mediji množično potiskajo naprej?
V grobem je skrajnodesničarski »polemik in provokator« odprta knjiga, preprosta, ki jo ljudje – njegovi nastopi in predstavitve knjig so množično obiskani – zlahka razumejo: vedno znova se spotika ob imigracije in svari pred grožnjami, »ilozofsko« podpira smrtno kazen in kritizira feminizem, ker bi menda rad, da bi bila Francija spet mogočna kot nekoč. Svojo enostavno skrajnodesničarsko doktrino, češ, nas, Francoze, bodo zamenjali muslimani, artikulira jasno in neposredno, vendarle se je desetletja kalil kot novinar in politični komentator, analitik, televizijski zvezdnik (Le Figaro, Le Figaro Magazine, RTL, i-Télé, CNews) in se podpisal pod več knjig: recimo pod Suicide français (Francoski samomor), ki ga je prodal v več kot 100.000 izvodih, in nazadnje pod La France n'a pas dit son dernier mot (Francija ni rekla zadnje besede). Francoze provocira in straši zlasti pred neasimiliranimi prišleki (integracija zanj ni dovolj) in civilizacijskim razkrojem stare celine, islam enači z islamizmom, saj da je politično vse.
Skrajna desničarka Marine Le Pen zveni ob njem kakor razorožena in precej zmerna. Morda bo Zemmour, ki verjame, da je »nacionalno pravo nad evropskim«, z ostrino in bodicami zla na koncu res – kakor je političarka opozorila pred meseci – predvsem pomagal zmagati zmernosti Emmanuela Macrona. Tradicionalnim republikancem in socialistom, ki so se desetletja izmenjavali na oblasti, medtem, če sodimo po javnomnenjskih anketah, ne uspe popraviti podobe in si po porazu na volitvah leta 2017 povrniti zaupanja.
Na francoskem političnem prizorišču je videti precejšen kaos in čutiti, kakor kroži močna beseda, »histerično razpoloženje«. Krivijo skrajnodesničarskega »polemika in provokatorja« Érica Zemmourja, ki že mesece in sploh zadnje tedne stopnjuje predvolilno kampanjo, čeprav uradno (še) ni kandidat za predsednika države. Toda strahu, da bi se lahko Francija po volitvah aprila prihodnje leto populistično pogreznila v nedemokratičen Zemmouristan, je čedalje več, kakor po drugi strani niso samo največji in najbolj zaslepljeni obstranci tisti, ki strastno vzklikajo: Zemmourja za predsednika!
V grobem je 63-letni Zemmour odprta knjiga, preprosta, ki jo ljudje – njegovi nastopi in predstavitve knjig so množično obiskani – zlahka razumejo: vedno znova se spotika ob imigracije in svari pred grožnjami, »ilozofsko« podpira smrtno kazen in kritizira feminizem, ker bi menda rad, da bi bila Francija spet mogočna kot nekoč. Svojo enostavno skrajnodesničarsko doktrino, češ, nas, Francoze, bodo zamenjali muslimani, artikulira jasno in neposredno, vendarle se je desetletja kalil kot novinar in politični komentator, analitik, televizijski zvezdnik ( Le Figaro, Le Figaro Magazine. RTL, i-Télé, CNews) in se podpisal pod več knjig: recimo pod Suicide français ( Francoski samomor), ki ga je prodal več kot 100.000 izvodov, in nazadnje pod La France n'a pas dit son dernier mot ( Francija ni rekla zadnje besede). Francoze provocira in straši zlasti pred neasimiliranimi prišleki (integracija zanj ni dovolj) in civilizacijskim razkrojem stare celine, islam enači z islamizmom, saj da je politično vse.
Toda v podrobnejših analizah in sodeč po vsem, kar je napisal in te dni izrečejo ljudje, ki ga bolje poznajo, se zdi preveč učen, inteligenten in kultiviran – vendarle je intelektualec, izšolan na pariški visoki šoli za politične vede Sciences Po, ter je ogromno prebral in preštudiral –, da bi lahko v resnici verjel samemu sebi in svojim radikalnim nagovorom. Morda se je ujel v lastno past, zdaj pa ne more iz nje, je pred kratkim za L'Express razmišljal Boualem Sansal, alžirski pisatelj (v slovenščini je brati njegov roman 2084: konec sveta), na čigar kritični odnos do islama se Zemmour, v preteklosti obsojen in kaznovan zaradi podpihovanja sovraštva, rad javno sklicuje. Ostre besede, premišljeno vržene v javnost, da je težko vzeti nazaj in se popravljati, tak pristop se očitno maščuje vse bolj zmerni populistki Marine Le Pen ... Pozornejši pogled hkrati pove, da Zemmourju pomaga dobro razvejena mreža ljudi in da tudi za njim stoji premočrtna ženska: na vseh predstavitvah knjig in srečanjih s Francozi je samo korak stran njegova, kakor so jo poimenovali v Le Mondu, »spremljevalka, desna roka in direktorica kampanje, 28-letna Sarah Knafo«, ambiciozna in povzpetniška suverenistka, ki kljub mladosti že leta opozarja nase v najvišjih krogih konservativne politike.
Čeprav je brez stranke, je hkrati prav tako njegova spletna vojska na različnih platformah bolj kot ne v pripravljenosti, da napade čim širše volilno telo in ga povleče k sebi. Za povrhu je bilo spomladi ustanovljeno društvo Prijatelji Érica Zemmourja, in ne kot edino, v prid skrajnemu desničarju in »proti cenzuri« Francozi podpisujejo celo peticijo. V njej je brati, kako ga hočejo politične elite onesposobiti, da ne bi kandidiral in se s podporo naroda povzpel na oblast, kako hočejo te samo zaščititi svoje privilegije, kako nočejo na najvišji ravni izreči tistega, kar mislijo Francozi na najnižjih ravneh ...
Propagandna medijska mašinerija
Kaj ne bi potem naraščala politična nervoza. Mediji množično potiskajo naprej prav Érica Zemmourja, morda hočejo doseči nasprotno, toda kot propagandna mašinerija (res slepa) so na »njegovi strani«, saj zaznajo vsak njegov premik, vse, kar izreče. Javnomnenjske ankete mu zato – čeprav uradno še ni kandidat za Elizejsko palačo – kažejo iz tedna v teden bolje, zdaj je pri od 15 do 17 odstotkih podpore, po nekaterih raziskavah že prehiteva voditeljico Nacionalnega zbora Marine Le Pen in bi se lahko prebil v drugi krog predsedniških volitev.
Ne le da lahko izreče karkoli mu pade na pamet in mu takoj nastavijo mikrofon, pred dnevi, spet obkrožen z novinarji, je na sejmu varnosti Milipol v pariškem predmestju Villepinte segel po razstavljenem orožju in ga, češ, hec mora biti, usmeril vanje. Javnost se je zgrozila, Zemmour pa ocenil, da samo »imbecili ne razumejo razlike med šalo in ko gre zares«. Prizor ni bil le primitiven in infantilen, kajti v svoji nesramnosti, provokativnosti ... je sposoben seči vedno znova do konca in je, med drugim, že populistično izjavil: »Protioblasti, kot so pravosodje, mediji in manjšine, so postale oblasti, zato je tem protioblastem treba odvzeti oblast.« Situacija se neredkim še zdaleč ne zdi nedolžna, ampak prej nevarna, vprašati se je, ali se bo snežna kepa, ki jo objestno vali, razletela, še preden se bo polno začela kampanja – tudi Macron uradno še ni kandidat – in pred pomladnimi volitvami.
Posnetki z Zemmourjevih nastopov kažejo njegovo magnetično moč, kako mu mnogi jedo iz roke, čeprav seje razdor in sovražne sentimente. Rezultati nedavne ankete, ki jih je oktobra objavil inštitut Harris Interactive, so pokazali, da ga podpira več Francozov kot Francozinj, kar ne preseneča, saj je že javno dejal, da »imajo ženske drugačno pamet kot moški in niso za na oblast«. Starejši ko so moški volivci, bolj mu verjamejo ...
Skrajna desničarka Marine Le Pen zveni ob njem kakor razorožena in precej zmerna. Morda bo Zemmour, ki med drugim verjame, da je »nacionalno pravo nad evropskim«, z ostrino in bodicami zla na koncu res – kakor je političarka opozorila pred meseci – predvsem pomagal zmagati zmernosti Emmanuela Macrona. Tradicionalnim Republikancem in socialistom, ki so se desetletja izmenjavali na oblasti, medtem, če sodimo po javnomnenjskih anketah, ne uspe popraviti podobe in si po porazu na volitvah leta 2017 povrniti zaupanja.
Politično ribarjenje v kalnem
Na koncu se lahko obrne tudi drugače. Do aprila je še daleč, migracije, varnost, tujost ... niso edina tema volitev, morda bo Zemmour omagal, mogoče se bo umaknil ali ga bodo ustavili, sploh ne bo kandidiral. Thomas Hochmann, profesor javnega prava na univerzi Pariz Nanterre, je pred kratkim za Huffington Post pojasnil, da po zakonu iz leta 1881 (dopolnjenem 1990.) posameznik, ki je bil obsojen zaradi hujskanja k rasističnemu sovraštvu, najmanj pet let ne sme kandidirati na volitvah. Zemmour je bil že »večkrat obsojen zaradi spodbujanja diskriminacije, sovraštva in rasističnega nasilja«, kazen pa je bila vedno mila, menda je samo plačal nekaj tisoč evrov globe ...
Zemmourovski politični cirkus se bo nadaljeval ali ustavil, že zdaj pa se vse bolj neprijetno potrjuje, kako močno so Francozi dovzetni za razdiralni radikalizem, ki, obseden z identiteto, išče grešne kozle in kaže s prstom na druge. To skrbi in sploh plaši, ker se zdi Zemmour inteligenten, razumski, načitan in retorično okreten ... manipulator množic; tako kot je užival pred televizijskimi kamerami, mu zdaj prija črno-belo skandiranje na politični sceni in podlega skrajnim sentimentom, svojim in kolektivnim.
Toda k sreči je do aprila še daleč.
Éric Zemmour se je rodil v Montreuilu nedaleč od Pariza, po njem teče, kakor se istoveti, kri alžirskega oziroma »berberskega juda«. Vzgojen v judovski veri in tradiciji odkrito nastopa proti muslimanstvu.