Ljubo Bavcon (1924–2021)
Bilo je toplega pomladnega dne, maja, leta 1994. Na stari fakulteti današnje univerze, na Inštitutu za kriminologijo, smo praznovali 70-letnico profesorja Bavcona. V nekem trenutku je rekel: »Veste, deset let mine, kot bi trenil.« Z nekakšno mladeniško prizanesljivostjo smo se nasmehnili tej deiniciji relativnosti časa. Danes smo trideset let starejši in popolnoma razumemo.
In ko mine čas za vselej, se preteklost skrči v en sam mimobežen trenutek. Vsa desetletja skupnega bivanja se preselijo v spomin. Pogovora ni več.
V besedah, ki so zdaj v spominu, morda še posebno zvenijo tiste, s katerimi je nekatere med nami, polne revolucionarnih idej, s pomirjajočim smehljajem spomnil na svoje izkušnje. Vsaka sveža, napredna oblast, je rekel, še posebno če je revolucionarna, se prej ali slej spridi, prevzeta od novopridobljene moči.
Nismo mogli ugovarjati. Preveč je imel zgodovinskih izkušenj v živo in na svoji koži.
Tako je tudi prenašal razočaranja. Izdaja med vojno je bilo njegovo prvo in gotovo najhujše. Prinesla mu je, na srečo komaj polnoletnemu, »zgolj« italijanske in nemške ječe. Še zdaleč pa to razočaranje ni bilo zadnje. Tudi novi režim – povojni – je bil naporen za pokončne ljudi. To je izkusil v dovolj grobi obliki, čeravno ne z zaporom.
Še čas nove svobode, samostojne Slovenije, mu ni prizanašal. Ponovile so se izdaje ljudi, za katere se je izpostavljal, in to bolj kot mnogi domnevni osvoboditelji današnjega posodobljenega seznama. Malokdo je bil pripravljen tvegati toliko kot profesor Bavcon, ko se je z nekaj kolegi želel udeleževati procesa zoper četverico konec osemdesetih let. Pogumno je iti na cesto protestirat, se soočiti s policijo in represijo. V večini situacij je še dosti pogumneje izpostaviti se z imenom in priimkom. Množica namreč večinoma zagotavlja varno anonimnost, ob tem pa doseže marsikaj, česar posameznik ne more. Posameznik pa s svojim osebnim zgledom, pogumom in izpostavljanjem lahko za seboj potegne množico.
Med razočaranji novih časov je bil za profesorja Bavcona gotovo pogled na kaznovalno politiko, ki ji je pot utrla nova zakonodaja, kakršne nikoli ni podpiral. Ustvarjali so jo mimo njega in še marsikaterega drugega glasnika razumnega in civiliziranega kaznovanja.
Njegov zapis o aksiomih kaznovalne represije, objavljen pred nekaj leti v dnevnem časopisu, je imeniten primer razlage temeljnih načel kazenskega prava, kot bi v najboljšem pomenu besede rekli »za telebane«. Za laike in strokovnjake je to pisanje nekakšen Einsteinov E = mc2 z malo daljšim podnapisom.
Kljub jeziku, ki do uporabnika ne bi mogel biti prijaznejši, se od profesorjevega sporočila vse bolj oddaljujemo. Vrednot, ki so zastopane, oblast ne deli in ne priznava.
Ampak z modrostjo človeka, ki je skozi svoje stoletje spoznaval skrite kotičke različnih duš, je tudi te izkušnje pospremljal z nekoliko grenkim smehljajem, a vseeno smehljajem. Morda celo z upanjem, da tisti, ki sledimo njegovim načelom, in ne samo njegovim, ampak načelom njegove generacije – naj povemo njihova imena – Katja Vodopivec, Peter Kobe, Alenka Šelih – da torej tisti, ki sledimo tem načelom, poskušamo vzpostaviti, kar v skupni zavesti obstaja kot civilizirano kazensko pravo, podprto s spoštovanjem človekovih pravic.
Njegov prispevek h kazenskemu pravu je nemogoče podati v zapisu, ki je namenjen slovesu. Morda le drobec za ilustracijo. Tudi po njegovi zaslugi, morda celo zlasti po njegovi, se je slovensko sodstvo od leta 1956 upiralo in tudi uprlo skušnjavi, da bi poseglo po izreku smrtne kazni in jo tudi izvršilo. Slovenija je bila v tistem času posebnost ne le v Jugoslaviji, kjer so v vsaki republiki izvršili nekaj smrtnih kazni na leto. Tudi v domnevno civilizirani Evropi, to je v zahodnih državah, vislice, giljotina in podobne naprave niso bile pospravljene v zgodovinski muzej torture in maščevanja.
Po desetletjih, v katerih je utrjeval ugled pravne fakultete, ki ji je pripadal, in pripomogel k mednarodnemu poimenovanju »ljubljanska kriminološka šola«, je gotovo naloga pravne fakultete, da počasti in ohranja čast ter dobro ime svojega zaslužnega profesorja. Kolikor bolj si delimo vrednote, ki jih je za ceno svojega življenja že zmlada postavil prof. Ljubo Bavcon in jih gojil do zadnjega dne, toliko lažje in prijetnejše bo naše delo v njegov spomin.