Portret nekega časa
Narodna galerija Mojstrovine fotografa, ki je prispeval k uveljavitvi fotografije kot nove umetniške zvrsti
V Narodni galeriji je do 16. januarja na ogled 41 fotografskih portretov eminentnih osebnosti, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja ustvaril znameniti francoski fotograf Gaspard Félix Tournachon (1820-1910), znan kot Nadar.
Vzdevek Nadar, s katerim se je sčasoma uradno podpisoval, so mu nadeli prijatelji. Gibal se je v pariških boemskih krogih ter od nekdaj hlepel po slavi, publiciteti in bogastvu. Po neuspelem študiju medicine je postal novinar in karikaturist, bil je tudi pisatelj. Napisal je avtobiografiji Ko sem bil študent ( Quand j'étais étudiant) in Ko sem bil fotograf ( Quand j'étais photographe).
Fotografija je najbolj zaznamovala njegovo življenje. Z njo se je začel ukvarjati, ko je zacvetela kot novi medij. Posla se je sprva hotel lotiti z bratom Adrienom, vendar je ta šel svojo pot, pozneje pa sta se srečala na sodišču, saj je uporabljal psevdonim Nadar mlajši, kar je starejšemu bratu šlo v nos. V podobnem sporu je bil s sinom Paulom, dolgoletnim pomočnikom, a sta se naposled pogodila. Paul je od Nadarja prevzel posle in dobil dovoljenje za uporabo imena; njuna arhiva hrani francoska narodna knjižnica.
Portretist slavnih in bogatih
V Parizu je imel tri fotografske studie; prvega leta 1856 doma, na ulici Saint- Lazare, nato ga je preselil na Boulevard des Capucines in naposled na ulico d'Anjou. Že prvi studio je preuredil tako, da je − z izbranimi umetninami in izbiro pohištva − izražal meščanskega duha in njegovo boemskost, s tem pa tudi apetite po ciljni publiki: znanih, uglednih in vplivnih ljudeh. Zaradi
poznanstev in podjetniške žilice je svoje usluge oglaševal, glas o njem se je širil tudi ustno, s priporočili. S selitvijo na Boulevard des Capucines je atelje dobil vabljivo zunanjo podobo, saj je oče slovitih bratov Lumière zanj izdelal velik rdeč napis Nadar iz steklenih cevi, ki so ponoči svetile s pomočjo plinskih svetilk. V teh prostorih so pripravili tudi prvo razstavo francoskih impresionistov. Nadar nad njimi najprej ni bil navdušen, a se je z njimi seznanil prek Maneta, ki mu ga je predstavil njegov dober prijatelj Baudelaire.
V objektiv je ujel številne znane osebnosti »in ljudi, o katerih nisem niti slutil, da bodo to postali«, je dejal o fiziku Antoinu
Césarju Becquerelu. Vse je cenil, čeprav se ni z vsemi v vsem strinjal, ter v fotografije skušal zajeti bistvo njihovih osebnosti, v preprostem kadru, brez posebnih dodatkov. Tako so portreti pristni in naravni. Na razstavi se sprehodimo mimo portretov pesnikov, pisateljev, slikarjev, skladateljev, politikov, naravoslovcev, kot so poleg Baudelaira na primer še Nerval, Zola, Hugo, Offenbach, Berlioz, Rossini, Verdi, Manet, Courbet, Delacroix, Lamartine in drugi, pa tudi markantne ženske figure, med njimi Nadarjeva žena Ernestine, pesnica Marceline Desbordes-Valmore, pisateljica George Sand in prelestna igralka Sarah Bernhardt, ki je na fotografa naredila velik vtis. »Sarah je prišla v moj studio kot mlada, dvajsetletna igralka. Njene poteze, polt, kodrasti lasje in pogled so zapeljali vsakogar, ki jo je pogledal. Na poziranje je ni bilo treba pripraviti, pozirala je naravno, kot da bi vedela, da bo postala zvezda.«
Na poziranje je ni bilo treba pripraviti, pozirala je naravno, kot da bi vedela, da bo postala zvezda. Nadar o igralki Sarah Bernhardt
Pustolovec in inovator
Nadar je pri fotografskem delu uporabljal tehniko mokrega kolodija. »Postopek temelji na kemičnem dodajanju raztopine kalijevega jodida ali kalijevega bromida kolodiju, ki se nanese na stekleno ploščo. Nato v temnici stekleno ploščo potopimo v srebrov nitrat, da nastane srebrov jodid ali srebrov bromid, in tako plošča postane občutljiva na svetlobo. Še mokro je treba vstaviti v kamero in jo izpostaviti svetlobi. Nastane latentna podoba, ki je človeško oko še ne vidi. V pirogalni raztopini razvijemo podobo in jo fiksiramo z natrijevim tiosulfatom, ki ga je kasneje zamenjala raztopina kalijevega cianida. Celoten postopek je treba izvesti, še preden se emulzija kolodija posuši, saj posušena ni več občutljiva na svetlobo,« je napisano na razstavi, ki jo je pripravil pariški muzej Jeu de Paume v sodelovanju z mediateko francoskega ministrstva za kulturo, njeno predstavitev v Ljubljani pa je podprl Francoski inštitut v Sloveniji.
Fotografije so nastale izključno ob naravni svetlobi, dokler se Nadar ni lotil poskusov, s katerimi je ob popolni odsotnosti naravne svetlobe fotografiral pariško podzemlje, natančneje katakombe in kanalizacijo. S tem je pridobil patent za fotografiranje z umetno svetlobo, ki jo je uporabil tudi pri fotografiranju tekmeca, kiparja in portretnega fotografa, znanega po tehniki chiaroscuro, Antoina Samuela Adam-Salomona.
Pustolovski duh ga je napeljal k temu, da je soustanovil Društvo za spodbujanje zračne plovbe z napravami, težjimi od zraka, s katerim so imeli velike načrte. Vest o ogromnem balonu, imenovanem Velikan, s katerim so hoteli uresničiti enega od ambicioznih ciljev, je dosegla celo New York Times. Med ustanovitelji društva je bil njegov dober prijatelj Jules Verne, ki je po njem poimenoval glavni lik romana Potovanje na Luno. Nadar je z balona prvi fotografiral Pariz iz zraka.
S sinom Paulom sta zaslužna tudi za prvi časopisni intervju, opremljen s fotografijami. Nastal je leta 1886, ob stoletnici kemika in teoretika barve Michel-Eugèna Chevreula ter bil objavljen v Journal illustré. Nadarja so na pariški svetovni razstavi leta 1900 počastili z retrospektivo, po njem se imenuje tudi nagrada, ki jo francosko združenje Gens d'images od leta 1955 podeljuje najboljšim fotografskim knjigam.