Evropa skoraj bliže kot drug konec Kanade
Mladi pravnik Dylan Gimpelj je vse bolj razpet med prvo in drugo domovino – Kot hokejski navdušenec navija za Kopitarja
Slovenija je proti Kanadi kot palček, a vendar je privlačna za kanadske študente, da pridejo k nam, še posebej za tiste, ki imajo tukaj tudi sorodnike. Takšen je, denimo, Dylan Gimpelj, študent prava iz Montreala, v Sloveniji pa mu je bilo tako prijetno, da bi nekoč rad prišel sem za daljše obdobje.
Na študij prava se je vpisal, ko je pred tem že diplomiral iz ekonomije in delal v inančnem sektorju. Predvsem ga zanima ustavno pravo, prav na tem področju se je letos poleti izpopolnjeval med bivanjem v Ljubljani kot študent Asefa (Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija). V Sloveniji je med drugim primerjal razlike v pravni ureditvi med Kanado in Slovenijo kot članico Evropske unije. »Veliko je razlik, toda nekaj je tudi vzporednic. Slovenija je članica EU, kar je na neki način podobno Kanadi s provincami, ki imajo lastno avtoriteto in oblast, enako kot članice EU, a morajo biti vse povezane v neko celoto,« je razlagal Dylan Gimpelj. »V vsaki provinci imajo svoj zdravstveni in izobraževalni sistem ter lokalni nadzor gospodarskega prava. To je podobno kot v Evropi.«
Kanada ali Slovenija
Vsi v Sloveniji smo ga spraševali, kje je boljša ureditev, pri nas ali pri njih, vendar je vedno znova poudarjal, da enopomenskega odgovora ni. »V resnici ni enega sistema, ki bi ustrezal vsem, vsak ima svoje prednosti in slabosti, veliko je odvisno od lokalnega konteksta in zgodovine. V Kanadi marsikaj sega v zgodovino angleške in francoske kolonizacije in v konflikt s staroselci. Če bi bila v Kanadi samo ena skupnost, bi morda imeli centralni pravni sistem, toda v tako veliki državi s tako veliko skupnostmi je delitev oblasti na lokalno raven nujna.«
Večino časa je preživel v Ljubljani, a večkrat je obiskal tudi sorodnike, ki so razkropljeni drugod po Sloveniji. »Hitro sem se ujel in spoznal nove prijatelje, nič ni bilo dolgočasno, takoj sem bil dejaven v novem okolju. Precej sveže je bilo spoznati nove ideje, se usesti na kavo, se poglobiti v sočloveka … V Montrealu je življenje hitrejše, ob takšni gmoti ljudi je težje splesti globlje odnose. In res je zanimivo, kako se v Sloveniji pelješ samo eno uro in že vidiš precej drugačno naravo.« Opazil je, da je slovensko okolje precej prepleteno s katolicizmom, kar je enako kot v nekaterih kanadskih delih, vendar je bistvena razlika, da so v Kanadi, ki slovi kot država priseljencev, opazni še številni drugi vplivi. »Slovenija mi je zelo všeč. Dva dni smo bili v Mariboru, udeležili smo se več dogodkov, v Novem mestu sem obiskal brate in sestre mojih starih staršev. Veliko sem se družil s sorodniki, šli smo v hribe, do jezer in rek … Res sem veliko prehodil, to so bili najboljši konci tedna,« se spominja poletja v Sloveniji. »Pri študiju sem imel predvsem individualno raziskovanje in skoraj nič predavanj. Bil sem precej samostojen, profesorji pa so mi bili na voljo, da so ocenjevali moje delo in mi govorili, čemu naj se še posvetim.«
Njegova družinska povezanost s Slovenijo sega v čas, ko sta se čez lužo odpravila njegova stara starša. »Šla sta v Kanado, babičina sestra s je preselila v ZDA, drugi pa so ostali v Sloveniji, kjer imam precej sorodnikov. Moj dedek je imel namreč deset bratov in sester, moja babica pet,« je povedal.
Tokrat v Sloveniji tretjič
Slovenec je po očetovi strani, po mamini Kanadčan. »Počutim se bolj Kanadčana, saj sem tam rojen in vzgojen. Toda če se pogovarjam s slovenskimi sorodniki, se počutim precej povezanega s Slovenijo. Ta občutek se zato malo spreminja. V Kanadi ni nič čudnega, če so tvoji starši od kod drugod. Tam skoraj nihče nima dolge tradicije.« Slovensko govori malo, saj se je z jezikom svojih prednikov spoznaval šele kasneje. »Zdaj se je težje učiti, kot če bi slovenščino poslušal že od malih nog. Toda ko pridem naslednjič v Slovenijo, jo želim izpopolniti.« V njegovem življenju se prepletata francoščina in angleščina. »V Montrealu in Quebecu je francoščina glavni jezik, toda vsi razumejo tudi angleško, zato lahko z obema jezikoma preživiš, marsikaj pa je odvisno tudi od soseske. Veliko je še drugih jezikov zaradi različnih priseljencev. Pri vsakodnevnih opravkih uporabljam predvsem francoščino, toda če govorim angleško, se z veliko večino vse lahko sporazumem.«
Tokrat je bil v Sloveniji tretjič. »Najprej sem prišel leta 2018, ko so Hrvati blesteli na nogometnem svetovnem prvenstvu, zato sem na vsak način želel obiskati Hrvaško, potem pa sem šel še v Slovenijo. Vrnil sem se naslednje poletje, leta 2020 pa nisem mogel priti zaradi epidemije. Letos sem bil v Sloveniji najdlje in sem tudi največ odnesel, saj sem spoznal precej ljudi.«
Nogomet rad spremlja.V Kanadi temu športu enako kot v Združenih državah Amerike rečjo soccer, in ne football. »Nogomet sem igral kot otrok, navijam za Bayern, ker pri Bavarcih igra kanadski nogometaš Alphonso Davies, in za Atalanto zaradi Josipa Iličića,« je dejal. Kljub temu je njegov najljubši šport hokej. »To ni nič čudnega, saj je to za vse Kanadčane značilno,« se je nasmejal. »Spomnim se, da je na olimpijskih igrah igrala tudi slovenska reprezentanca. To je zaradi majhnosti Slovenije izreden dosežek. V NHL spremljam moštvo LA Kings zaradi Anžeta Kopitarja. A tudi če ne bi bil Slovenec, bi bil vseeno njegov navijač, saj je izreden igralec, še bolj pa mi je všeč, ker je Slovenec.« Seveda pozna tudi košarkarska zvezdnika Luko Dončića in Gorana Dragića, a med pogovorom še ni vedel, da je Gogi zdaj v kanadskem moštvu
Toronto Raptors. »Res? To je zelo kul! Morda bom zdaj bolj gledal tudi košarko. Košarke sicer ne gledam, a se spomnim, kako ste bili poleti vsi veseli, ko ste se z zmago nad Litvo uvrstili na olimpijske igre.«
Gozdovi, reke, hribi ...
V smehu sva se strinjala, da je Slovenija kot koncentrat Kanade, saj je v obeh državah veliko gozda, hribov, rek, jezer … »Kanada je res ogromna. Če iz Montreala letim v Vancouver, je skoraj tako dolgo, kot če grem v Evropo,« je dal zanimivo primerjavo in nadaljeval: »V enem od nacionalnih parkov v Kanadi imajo kar petsto jezer, kamor človeška noga še ni stopila, zato niti nimajo imen. Celotno življenje bi lahko posvetil samo raziskovanju Kanade in gotovo ne bi videl vse države.«
V Kanadi je tudi precej divjih živali, še posebej medvedov. »Na vzhodni obali so črni medvedi, ki se bojijo ljudi. Ker imajo dober vonj, že na daleč zaznajo človeško prisotnost in se umaknejo. Na zahodu so grizliji, ki ne bežijo, ampak se borijo, na severu pa imamo polarne medvede in proti njim nimaš prav nobene možnosti. Če srečaš polarnega medveda – game over. «
V enem od nacionalnih parkov v Kanadi imajo kar petsto jezer, kamor človeška noga še ni stopila, zato niti nimajo imen.