Tisti, ki skrbi za bolnega, ne sme pozabiti na sebe
Tečaji za neformalne oskrbovalce Pri nas vsak deseti skrbi za nekoga, ki potrebuje pomoč
Minuli četrtek je v Livoldu, vasi na Kočevskem, potekala po vrsti tretja delavnica za neformalne oskrbovalce, namenjena vsem, ki želijo pridobiti več znanja in veščin o skrbi za starejšega ali bolnega. V Sloveniji imamo, po ocenah, okoli 200.000 neformalnih oskrbovalcev starejših in kroničnih bolnikov.
Kako pomembna sta trud in znanje neformalnih oskrbovalcev, pove podatek, da domovi za starejše oskrbujejo četrtino ljudi, ki so odvisni od tuje pomoči, tri četrt pa domači in drugi neformalni oskrbovalci. Če dodamo še skrb za kronične bolnike, potem je gotovo, da je skupina neformalnih ali družinskih oskrbovalcev zelo velika. »In anonimna,« poudari Ksenija Ramovš, soustanoviteljica Inštituta Antona Trstenjaka.
Velika in neimenovana skupina
Na inštitutu so se pred petnajstimi leti, ko so raziskovali, kdo skrbi za starejše in bolne, srečali s takrat še neimenovano skupino ljudi: s sorodniki, sosedi, prijatelji, prostovoljci in drugimi neformalnimi in brezplačnimi oskrbovalci na domu. Na Irskem so jih prvič poimenovali kot družinske oskrbovalce (family carers), pri nas pa se je prek tega pojma uveljavil izraz neformalni oskrbovalec. Večinoma so to ženske, saj je še vedno samoumevno, da jim ta vloga pripada.
Vzporedno z evropskim prepoznavanjem pomena neformalnih oskrbovalcev so na Inštitutu Antona Trstenjaka začeli razvijati izobraževanja za to veliko in nevidno skupino ljudi. Oblikovali so program izobraževanj, ki zdaj obsega deset srečanj po dve uri in pol. V številnih občinah po Sloveniji so ga že izpeljali v okviru projekta Občina, prijazna starejšim. To velja tudi za občino Kočevje, kjer se je izobraževanje začelo leta 2014 in so ga doslej izpeljali na sedmih območjih, tako v mestu kot na podeželju. »Na občini se zavedajo, da je prebivalstvo staro in da je treba rešitve poiskati že zdaj,« pravi Ivanka Bižal, upokojena izioterapevtka in kočevska koordinatorka izobraževanja.
Konkretno znanje in podpora
»Neformalni oskrbovalci potrebujejo konkretne informacije, konkretno znanje in konkretno medčloveško podporo,« razloži Ksenija Ramovš. S celostnim pristopom po metodi socialnega učenja se v 25-urnem programu dotaknejo različnih področij, od tega, kako urediti pravna razmerja, na primer dedovanje, do nege bolnika, kako sobivati s starostnikom, kako prepoznati demenco, kako ravnati v konfliktnih situacijah, kako razgibati in svojca postaviti na noge, kdaj je čas za odhod v dom za starejše, spregovorijo pa tudi o paliativni negi in umiranju.
Ker se pridobljeno znanje sčasoma lahko pozabi, so na Inštitutu Antona Trstenjaka pred kratkim posneli tudi 18 ilmčkov, ki so ali bodo dostopni na youtubu, s konkretnimi navodili in prikazi. Naslovi so zgovorni: Vaje leže na postelji, Priprava na spanje, Priprava človeka za počitek v polbočnem položaju …
Posebno pozornost na delavnicah namenjajo tudi odnosom med bolnim in neformalnim oskrbovalcem, tako da ta ve, na primer, da bolnik ni slabe volje zaradi ljudi okoli sebe, ampak zaradi bolezni. »Pomembno je, da znamo poslušati sogovornika, da se znamo zahvaliti, prositi za pomoč,« pravi Ivanka Bižal in povzame dejstvo, da teh odnosov ravno ne obvladamo najbolje.
Neformalni oskrbovalci niso sami
Ksenija Ramovš pa poudarja, da je izrednega pomena podpora, ki si jo dajejo neformalni oskrbovalci, ko se pogovarjajo. Vidijo, da so drugi v podobnih situacijah in da obstajajo rešitve za njihove probleme. »Mi smo samo mentorji, ki udeležencem pomagamo okrepiti znanje in veščine, ki jih potrebujejo za oskrbo starejšega ali bolnega, hkrati pa se začnejo zavedati, da niso sami.« Z vsake delavnice povabijo dva udeleženca, da se na inštitutu izobrazita v podporo skupini za samopomoč, ki običajno živi leto ali dve. Tako se krepi mreža neformalnih oskrbovalcev, ki z medsebojnim sodelovanjem zagotavlja, da si izmenjujejo informacije in se podpirajo. Neformalni oskrbovalci po tečaju in sodelovanju v podporni skupini večkrat rečejo, da zdaj lažje skrbijo za svojca in ga bolje razumejo.
»Neformalni oskrbovalci so zaslužni za oskrbo treh četrtin ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih. To delajo z odgovornostjo in vsemi svojimi sposobnostmi. Nobena država ne more imeti sistema za oskrbo samo z javnimi službami. Zato sodobni zakoni o dolgotrajni oskrbi povežejo formalno in neformalno v celoto, ki dvigne kakovost oskrbe in krepi solidarnost v današnji družbi,« pravi Ramovševa.