Prvi pomladni cvet

Dosegel pa sem še nekaj: Slovenski narod je kmalu postal dnevnik. Prej je izhajal trikrat tedensko, s 1. januarjem 1873 pa vsak dan. Temu primerno pa je bilo tudi dela bistveno več in v neki meri tudi zaslužka. Časa za druge stvari pa preprosto ni bilo več. Kar sem napisal za svojo literarno dušo, sem napisal v poznih popoldnevih, navadno od petih do sedmih, pa še ta čas ni bil nikoli v popolnosti samo moj.

Po vrnitvi iz Siska sem se najprej nameraval znova vpisati na vseučiteljišče na Dunaju, a mi poskus prav zaradi Slovenskega

naroda ni uspel. Pod Železnikarjevim vodstvom je v vseh pogledih tako padel, da me je kar srce bolelo. Pa tudi na Dunaju je bilo vse precej drugače kot prej. Moram povedati, da smo že leta 1867 ustanovili južnoslovansko društvo Sava, pozneje pa smo slovenski študentje raje osnovali Slovenijo, a ne eno en drugo ni zaživelo. Prve vrste so bile pač v časnikarstvu.

Omenim naj še, da je gospod Stritar na Dunaju začel izdajati leposlovni list Zvon, v katerem je objavil svoj znameniti roman Zorin, jaz pa Lipe, Pipo tobaka ter

Moč in pravico, a vse je bilo bolj ali manj v slogu tistega, kar sem ti, dragi moj bratec, povedal že prej. Šlo je po boj ali manj znani šabloni, vse je bilo napisano v naglici, velikokrat celo tik pred objavo. Nekoč mi je Stritar rekel:

»Kaj pa tale Francka dela v tvoji povesti? A ni bila prej Micka? «

» O, pa res! « sem se začudil sam svoji šlampariji. »Tako hitim pisati, da se mi je Francka čez noč prelevila v Micko. «

V Ljubljani smo leta 1872 ustanovili Pisateljsko društvo. Prvi predsednik je bil Davorin Trstenjak, za našo prvo večjo nalogo pa smo si zastavili, da petnajstega septembra v Vrbi pripravimo veliko slovesnost Prešernu v čast. To smo tudi storili, ob tej priložnosti pa na pročelje Ribčeve hiše vzidali spominsko ploščo z naslednjimi besedami: »V tej hiši se je rodil

Dr. FRANCE PEŠEREN 3. decembra 1800 Pisateljsko društvo – septembra 1872 «

V Slovenskem narodu sem tedaj čez dve strani dal naslov

Največ svetá otrokom sliši Slave, v podlistku pa so začele izhajati črtice o Prešernu. Na občnem zboru Pisateljskega društva smo enoglasno sklenili, da pošljem v svet tudi tako imenovani Prešer

nov album, v katerem naj bi bilo zbrano prav vse, kar je kdo vedel oziroma kar je še ostalo za našim velikim pesnikom. Levstik se je zavezal, da bo napisal Prešernov življenjepis, a ga ni nikoli dokončal. Besede pa niso držali niti drugi, pa čeprav je naše društvo za album že nabavilo posebno fin papir. Ker do uresničitve ni prišlo, ga je pozneje društvo prodali po nižji ceni tiskarni, le- ta pa je potem leta 1880 na ta papir začela tiskati literarno glasilo Ljubljanski zvon. Tako je Prešer

nov album, ki ni nikoli izšel, v bistvu že vnaprej določil kakovost papirja in format. Odveč bi bilo dodajati, da je bilo oboje na najvišji estetski ravni.

In še to! Kako velik vpliv na bralce je imel časnik Slovenski

narod, je pokazala prav slovesnost ob Prešernovi rojstni hiši. V Vrbo se je pripeljalo skoraj dva tisoč njegovih občudovalcev, od tega več kot štiristo iz najvišjih družbenih slojev. Govor je imel dr. Razlag. Obema s Trstenjakom vred nama je bilo zelo žal, da smo njemu to dovolili. Naredil je veliko napako. Prešerna je namreč povezoval z nekim manj znanim nemškim pesnikom Rückertom, kar je vzbudilo splošno nezadovoljstvo. K meni je prišlo več kot deset uglednih ljudi, ki so mi vsi po vrsti govorili:

»Kje pa imaš Stritarja?! Zakaj pa ni govoril Levstik! Tudi ti ne bi mogel biti slabši od Razlaga. «

To mi je dalo vedeti, da mora biti tako pri časniku kot na odru vedno človek, ki zna prav navdušiti. Ljudstvo potrebuje v vseh pogledih prave voditelje, drugače je bolje, da jih nima. Noben čas ne prenese slabih, še najmanj pa tak, v katerem mora biti resnica zavita v čim bolj fin papir …