Inflacija dolgoročno najbrž ne bo višja od dveh odstotkov
V centralnih bankah še prevladuje ocena, da je sedanji skok prehoden in da se bo že 2022 umiril
Inflacija ostaja v središču pozornosti, ne več samo na inančnih trgih, temveč vse bolj tudi v splošnih medijih. O vzdržnosti visoke inflacije se zdaj ne sprašujejo le v centralnih bankah in na Wall Streetu, temveč tudi v že skoraj vsakem gospodinjstvu.
Tudi energenti bodo (sčasoma) cenejši
In kakšna je realna ocena? Centralne banke že nekaj časa menijo, da je trenutna visoka inflacija zgolj prehodni pojav in se bo že v naslednjem letu znižala nazaj proti ali celo pod dva odstotka. Ocena izhaja iz pričakovanj, da se bo rast cen energentov in surovin prej ali slej umirila, pričakovana je nižja gospodarska rast kot v lanskem letu ter postopna normalizacija dobavnih poti med podjetji oziroma gospodarstvi.
Pričakovanja so povsem upravičena glede na pretekla surovinska in gospodarska nihanja in prilagajanja. Edini vzorec, ki ga preteklost ne pozna, so pravzaprav s covidom pogojeni dobavni in proizvodni zastoji. Torej, če se kje centralne banke lahko najbolj motijo, se to lahko pri tem dejavniku. Toda ne glede na osnovne scenarije, ki jih imajo centralne banke na svojih mizah, se v določenih zahodnih centralnih bankah že čuti nekaj nelagodja glede inflacijskih pritiskov.
Govorimo seveda o angleški centralni banki, za katero so se v zadnjih mesecih najhitreje dvignile špekulacije, in sicer da bo v manj kot letu dni vsaj trikrat dvignila ključno obrestno mero. Ali so ta pričakovanja upravičena, je še prezgodaj govoriti, vsekakor pa so imela določen vpliv tudi na ameriški in evropski obvezniški trg.
Nemške obveznice na psihološki meji
V takšnem okolju se je tudi nemški
bund spet znašel na donosnosti –0,1 odstotka, ki je v zadnjih dveh letih veljala za psihološko mejo. Torej spet smo na točki, ki bo odločilna za nadaljnji trend krivulj donosnosti obveznic. Glede na dejstvo, da imamo dolgoročna inflacijska pričakovanja blizu zgodovinsko najvišjih nivojev, vsaj z vidika ZDA, ki veljajo za globalno orientacijo, je vsekakor večja verjetnost, da se bodo ta ob znižani gospodarski rasti prej ali slej znižala, kot tudi celotna krivulja donosnosti, kar se na dolgih delih krivulj že dogaja.
Pomemben člen pri tem je seveda še cena nate, ki sooblikuje inflacijska pričakovanja, in takšen scenarij lahko dogajanje nekoliko zamakne oziroma prestavi, težko ga pa prepreči. Potem je tukaj še Fedov novembrski sestanek, na katerem bodo odločali o začetku zmanjševanja odkupov obveznic ( tapering). Dogodek bi utegnil imeti za posledico dodatno zvišanje krivulje donosnosti, če se oziramo na odziv trga po začetku
taperinga pri Bank of England in rekalibracije Evropske centralne banke.
Vendar je treba vedeti, da tapering sicer zmanjša Fedovo povpraševaje po obveznicah, a še ne pomeni nujno dviga obrestnih pričakovanj. Zato bo predvsem ključno sporočilo, kako v Fedu vidijo dvige obrestnih mer. Če tu ne bo sporočene jasne indikacije, kot je na primer konec leta 2013 ni takratni predsednik Ben Bernanke, je nadaljnji dvig krivulje precej negotov. Centralni banki v EU in ZDA s svojo potrpežljivostjo dokazujeta, da sta se iz pretekle inančne krize precej naučili in da se inflacija težko trajno obdrži nad dvema odstotkoma. Bo v tem ciklu tokrat drugače?