Naš novi nizozemski sovražnik

Luka Lisjak Gabrijelčič zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

Komunikacija Janeza Janše pušča vtis, da smo v vojni ne le z odborom evropskega parlamenta, temveč že kar z vso zahodno Evropo.

dorkoli v zadnjih mesecih spremlja delovanje slovenskega premiera na (anti)socialnem omrežju twitter, je ugotovil nenavadno obsedenost z Nizozemsko. Od komentarjev o spolni usmerjenosti članov nizozemske kraljeve družine, do neprestanega izpostavljanja statistik, ki to zahodnoevropsko deželo postavljajo v slabo luč, do iskanja vedno novih besednih konfliktov z nizozemskimi voditelji.

Nepoučeni opazovalec, denimo iz kake oddaljene celine, bi utegnil pomisliti, da sta Slovenija in Nizozemska sosedi z odprtim ozemeljskim sporom ali da za sabo vlečeta prtljago zgodovinskih zamer. Iz nekaterih izjav slovenskega premiera bi kanil celo sklepati, da je bila Kranjska nekoč holandska kolonija.

A resnica je, kot vemo, nekoliko drugačna. Zamera ima izrazito postmoderne značilnosti. Gre za zgodbo o ideološkem posnemanju in čezmejnih strankarskih interesih, ki so pregazili tradicionalne realpolitične predstave o »državah, ki nimajo prijateljev, temveč zgolj interese« – s tem pa tudi ne sovražnikov in osebnih zamer.

Vse kaže, da je seme zamere do Nizozemske v Janševo dušo zasejala evroposlanka Sophia in 't Veld. S tem, ko mu ni dovolila, da bi parlamentarni odbor, ki ga vodi, spremenil v kinodvorano za dokumentarni film, ki bi dokazoval krivice, ki se mu dogajajo v Sloveniji, si je očitno nakopala njegovo jezo: praksa, da se vodilnemu politiku v javni razpravi ne dovoli obrekovati posameznikov, ki v njej ne sodelujejo in se torej ne morejo braniti pred očitki oblastnika, se mu je očitno zdela škandalozna in v neskladju z običaji, ki jih je vajen doma.

Nerodno je, da je slovenski premier nizozemsko evroposlanko po spodleteli videopromociji in zaradi »tehničnih težav«, ki so mu preprečile tvorno prisostvovanje v razpravi, sam povabil v Slovenijo, naj se na lastne oči prepriča o dejanskem stanju. Rečeno – storjeno. A tudi tu, se zdi, je zagodel komunikacijski šum, tokrat kulturnega in ne tehnološkega značaja. Kot kaže, se je slovenskemu premieru pripetilo podobno kot mnogim južnim in vzhodnim Evropejcem v komunikaciji z Nizozemci: ponudbo, ki je bila dana iz vljudnosti, v svetem prepričanju, da ne bo vzeta zares, je holandski naslovnik razumel dobesedno.

Zdi se, da si slovenski premier od tega kulturnega šoka do danes ni opomogel. Delegacijo, ki je na njegovo povabilo prišla v Slovenijo in v kateri so zastopani predstavniki vseh največjih poslanskih skupin v evropskem parlamentu, je sprejel z žalitvami, poslanimi iz zavetja njegovega profila na twitterju (kjer se, obdan s somišljeniki, tako resničnimi kot izmišljenimi, verjetno počuti udobneje kot v parlamentarnih sobanah, kjer ga mučijo z neprijetnimi vprašanji). Tudi visokim predstavnikom vlade je očitno dal vedeti, naj za srečanje s predstavniki delegacije, ki so z značilno nizozemsko nesramnostjo njegovo povabilo v Slovenijo sprejeli dobesedno, ne najdejo časa.

In ga res niso. Tako smo bili priča nenavadni situaciji, ko vlada, ki ne zamudi priložnosti za pritoževanje, češ kako mediji izkrivljajo njena stališča in jo blatijo v tujini, zavrnila priložnost, da bi svoje pozicije visokim gostom predstavila sama, osebno, brez posrednikov.

Nato je prejšnji teden sledil zadnji akt te neslane komedije. Poročilo odbora, s katerim vlada ni hotela komunicirati drugače kot s spletnimi žalitvami (ki so bile tako neobičajna kršitev praks dostojnega vedenja, da je moral v bran njegovim članom stopiti sam predsednik evropskega parlamenta David Sassoli, ki ni ravno znan po tem, da bi se izpostavljal za pravice in ugled evroposlancev), je končno ugledalo luč dneva – in čeprav v njem ni nič takega, s čimer se ne bi strinjala velikanska večina Slovencev (vključno, naj dodamo, z nekaterimi slovenskimi poslanci

Evropske ljudske stranke in bržkone tudi kakšnim članom sedanje vlade), ga je bilo očitno treba diskreditirati.

Povod so bili (vsebinsko sicer minorni) popravki, za katere se je izkazalo, da jih je vnesel oziroma predlagal slovenski lektor, ki ni bil nihče drug kot nekdanji svetovalec prav tako nekdanje evroposlanke Tanje Fajon. Orožje zločina: kronski dokaz za kontaminiranost poročila! Zabavljanje čez »lektorja« je nekaj dni tako prevzelo provladni komentariat, da ga ni mogla sfižiti niti pregovorna jezikovna nerodnost premiera, ki je v svojem zmagoslavnem odzivu Fajonovega »lektorja« prostodušno poangležil v »lecturer«, kar žal pomeni nekaj drugega.

A ko se je članica odbora, ki je pripravil poročilo, evroposlanka Romana Tomc, ki jo je pred komaj štirimi leti večji del slovenske javnosti sprejemal kot verodostojno kandidatko za predsednico republike, morala spet preleviti v strankarsko agitatorko, je nehote izdala žalostno stanje, v katero je njo in njeno stranko privedel premier Janša: priznala je namreč, da ima celo v odboru, čigar članica je sama, manjši vpliv od svoje nekdanje kolegice Tanje Fajon; še več, celo nepoznani sodelavec Fajonove ima v Bruslju očitno večji vpliv kot celotna SDS. Precej žalostno sporočilo, predvsem pa v nerodnem neskladju s trditvami, ki smo jih poslušali še lansko pomlad, o izjemnem ugledu, ki da ga premier Janša uživa v Evropi.

Leto in pol pozneje se iz premierove komunikacije zdi, kot da smo v vojni ne le z odborom evropskega parlamenta, temveč že kar z vso zahodno Evropo. To je seveda šov: naloga zunanjega ministra Logarja je ravno, da evropske partnerje pomirja, naj pregrete retorike ne jemljejo preveč resno. Namenjena je domači publiki: desno javno mnenje mora prepričati, da EU ni več naša prijateljica. To ji tudi uspeva. Ta protibruseljski obrat ne koristi ne interesom Slovenije ne interesom slovenske desne sredine; in, kot se vidi iz izolacije, ki jo je v polemiki okoli »lecturerja« prostodušno priznala Romana Tomc, še sami SDS ne. Da bi razumeli, kdo ima od tega obrata resnične koristi, je treba upoštevati neenak odnos, ki ga je Janša spletel s politično bolj pretkanimi somišljeniki na vzhodu …