Do Zelene agende 2030 z nadstrankarskim svetom
Razvojna vizija Koga pravzaprav zares zanima, kakšno bo življenje prihodnjih generacij čez sto let?
Referendum o vodi, o strateški dobrini in viru, je združil Slovenijo. Ali jo lahko tudi nacionalna Zelena agenda 2030, sintezni načrt prednostnih nalog in ukrepov, da Slovenija ostane zelena, zdrava in uresniči cilje desetletnega prehoda v trajnostno razvojno paradigmo? Da začne dihati kot zeleno srce Evrope, kot ji prijazno želijo nekateri vizionarji.
Jože Volfand
Po podnebni konferenci COP26 opozorilne lučke kazalnikov, kako se planet segreva in kako je zadnji čas, da ga začnemo hladiti, ne svetijo nič manj močno kot pred globalno realnostjo, kakor je ponovno spregovorila v Glasgowu. Države se seveda večinoma zavedajo kompleksnosti in globalnosti podnebnih sprememb. A vsaka politika na eni strani tehtnice najprej težka nacionalne interese in zajema iz posode samopreživetvenih strategij brez stresov na domačih tleh. Po drugi strani pa se je, kolikor ji še ostane občutka za prihodnost zanamcev in solidarnostno pripadnost svetovnemu gibanju proti segrevanju ozračja, malo le dotaknejo klici na pomoč tistih držav, ki bi jih, na primer, lahko višja gladina morja čez nekaj desetletij potopila. Če ne že prej. A koga pravzaprav zares zanima, kakšno bo življenje prihodnjih generacij čez sto let? Kaj bo prispevala samoregulatorna moč narave? In koliko bo morda le pametnejši človek, da bo z najboljšimi tehnološkimi rešitvami ohranjal biološko življenje vodnega planeta Zemlje? Kajti biološko življenje je najboljše zdravilo za preprečevanje podnebnih sprememb ali prilagajanja nanje, za okoljsko vzdržnost. Za uravnavanje podnebja in za to, da ostane zemlja pri temperaturi, ki ne bo presegla 47 °C, kakor razmišlja James Lovelock v knjigi Novacen.
A če govorimo o ravnanju držav po COP26, začnimo na sončni strani Alp. Zazrimo se vase in se vprašajmo, kakšna bo Zelena agenda Slovenije do leta 2030. To je letnica, ki jo kot nekakšen mejnik v iskanju odgovorov na podnebne spremembe navaja niz bolj ali manj strateških dokumentov države. Ne le Nacionalni energetsko-podnebni načrt kot krovni dokument zelene vizije Slovenije. Saj dokumentov in strategij ne manjka. Na primer Strategija razvoja Slovenije 2030, Slovenska industrijska strategija 2021–2030,
Nacionalni program varstva okolja do leta 2030, Strategija razvoja prometa RS do leta 2030, sem sodi že nekoliko pozabljena Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki so jo v OZN sprejeli leta 2015, in še vrsta dokumentov. Nekateri že z izpeljavo, na primer Operativni program zmanjšanja emisij TGP do leta 2020 s pogledom do leta 2030. Sprejeti so bili tudi strateški državni projekti. Takšen, zelo obetaven je projekt razogljičenja Slovenije prek prehoda v nizkoogljično krožno gospodarstvo. Že leta 2015 je Slovenija sprejela Okvirni program za prehod v zeleno gospodarstvo, ki ga je podprla Strategija pametne specializacije. Posodobljena strategija je prav zdaj v javni razpravi. Natančen pregled vseh dokumentov, zakonov in operativnih programov, ki tako ali drugače napovedujejo zeleno razvojno paradigmo Slovenije, bi demantiral tiste, ki se sprašujejo, ali Slovenija ima zeleno razvojno vizijo, ali je nima.
Ima jo. Ali je dovolj ambiciozna ali ne, je drugo vprašanje. Saj bo tako in tako treba prenoviti cilje NEPN do leta 2024. Na mizi je nov zakonodajni paket EU Pripravljeni na 55, vključno s sporočili COP26 pa zahteva smelejše odločitve in zakonodajne opredelitve, zlasti ko gre za podnebne spremembe, energijo, promet in gozdove. Slovenski odgovor na Evropski zeleni dogovor mora biti Zelena agenda 2030. Na enem papirju naj bo zbran zeleni fokus. Zeleni razvoj do leta 2030, podprt s konkretnim pristopom za izvedbo glavnih podnebnih ciljev v posameznih panogah (promet, energetika, industrija, kmetijstvo). To mora biti zavezujoč dokument države. Dodana vrednost nacionalne Zelene agende 2030 naj bo v tem, da podnebne cilje in razogljičenje države poveže s konceptom krožnega gospodarstva. Vlada je nedavno že sprejela predlog Zakona o varstvu okolja-2, ki prinaša več novosti v sistemu ravnanja z odpadki in proizvajalčevo razširjeno odgovornostjo. V državnem zboru je predlog zakona o ravnanju z odpadki. Pripravlja se gradivo za končno odločitev o termični obdelavi odpadkov in o ravnanju s komunalnim blatom. Oba problema že dalj časa zaposlujeta državo in sta povezana tudi z naložbami. A ravnanje z odpadki ni edini steber v konceptu, kako bo Slovenija konkretno in dolgoročno odgovorila na pomanjkanje surovin na trgu in kako bo odgovorno ravnanje z viri postavila v jedro modela krožnega gospodarstva.
Brez razogljičenja ne bo manj izpustov
Fokus za slovensko Zeleno agendo 2030 ni neznan: energetika, promet, vode, gozd, industrija in kmetijstvo.
Na prvem mestu je energetika. Brez njenega razogljičenja ne bo manj izpustov. Njen zeleni prehod ne dovoljuje več odlaganja odločitev, ki bodo strateške in bodo dolgoročno vplivale na podnebno ogledalo države.
Postopno opuščanje premoga je Slovenija že zapisala v nacionalno strategijo o pravičnem izstopu iz premoga. Ministrstvo za infrastrukturo je za obravnavo na vladi pripravilo gradivo, ki dobiva drugačno težo ob dejstvu, da HSE pripravlja predloge, kaj storiti z izgubo Teša zaradi drastičnega zvišanja cen emisijskih kuponov. V izgubo lezejo vsi trije akterji (HSE, Teš in PV). Kaj to pomeni za postavljene roke o izstopu iz premoga do leta 2033, je v tem trenutku najbrž najbolj vroče vprašanje. Ne le zaradi odgovora, kako in s katerimi sredstvi prestrukturirati regijo SAŠA, ki bo najbolj prizadeta. Predvsem zato, ker je izstop iz premoga povezan s prihodnostjo energetike, z njenim razogljičenjem, z odločitvijo o drugem bloku JEK in z nacionalnim načrtom umeščanja objektov za obnovljive vire energije, zlasti sončnih elektrarn. Projekt družbe GEN-I za energijo sončnih elektrarn je pred nadzorniki družbe in ga država ne bi smela spregledati. Energetska politika države, ki je pravkar v Zakon o energetski politiki zapisala cilje in ukrepe, s katerimi se zagotavlja »zanesljiva, trajnostna in konkurenčna oskrba z energijo,« mora začeti s strokovnimi in demokratičnimi postopki za pravočasne odločitve, kdaj opustiti premog, kdaj začeti z razpravo o JEK2 in s kakšnim načrtom za OVE do leta 2030 se bo izognila plačevanju v mehanizem za financiranje energije iz OVE. Zdaj ne dosega izhodiščnega deleža energije iz OVE. K plačevanju jo zavezuje 36. člen Zakona o spodbujanju rabe OVE. S katerimi pravočasnimi odločitvami bo Slovenija bistveno povečala samooskrbo z električno energijo iz obnovljivih virov in si zagotovila dovolj luči?
Največja grožnja za podnebne spremembe
Na drugem mestu je promet. Prometni sektor je v vseh strateških dokumentih označen kot največja grožnja za podnebne spremembe. Izpusti iz prometa se ne zmanjšujejo, saj je Slovenija pri vrhu med motoriziranimi narodi v Evropi in se odmika od pred leti simpatičnega slogana o evropski referenčni državi zelene mobilnosti.
Projekcije iz Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050 nakazujejo tisto, kar že vemo o naraščanju izpustov iz prometa. Njegov delež, ki narašča, vzbuja skrb. Samo z odgovornimi in takojšnjimi kompleksnimi ukrepi v prometnem sektorju, pa ne le tam, bi lahko scenariji za zaviranje škodljivih vplivov prometa na okolje in zdravje postali vsaj bliže uresničevanju, če ne uresničitvi. Kajti Slovenija zamuja tudi pri elektrifikaciji voznega parka. V EU je po deležu baterijskih električnih vozil in priključkov na repu, je pa tudi daleč od strateških ciljev glede števila teh vozil na naših cestah. Kako se bo prometni sektor pripravil na uvedbo novega standarda EURO7? Kaj bi morala Slovenija doseči do leta 2030 v prometnem sektorju, kaj realno zmore, da se ne bi več oddaljevala ne od ciljev pri zmanjšanju toplogrednih plinov in ne od elektrifikacije mobilnosti?
Največja konkurenčna prednost Slovenije
Vode so naravna dobrina, čeprav stroka že analizira negativne kumulativne vplive na njeno količino in stanje, so slovenska nafta in neprecenljivo bogastvo. Referendum je nezmotljivo povedal, kakšen je intimen odnos slovenskih ljudi do dobrine, ki najbolj določa kakovost življenja. Zelena agenda 2030, tudi z vabilom Evropskega zelenega dogovora, bi z zahtevo po učinkovitem upravljanju voda v državi postavila temelje za ekološko obnovo rečnih ekosistemov, za upadanje biodiverzitete, za ohranjanje kakovosti vode in za popolno uveljavitev človekove ustavne pravice do pitne vode. To ustavno določilo je pred leti razvnelo razprave. Upravičeno. Ali lahko Slovenija do leta 2030 vsakemu državljanu omogoči, da zapisana pravica ne bo le v ustavi? In s katerimi ukrepi bo v tem desetletju izboljšala protipoplavno varnost in preprečila posledice prepogostih suš?
Gozd je DNK Slovenije, najboljši ponor ogljika, in trajnostno gospodarjenje z gozdom je klic, ki je iz Glasgowa najbolj odmeval. Za znižanje izpustov je gozd največja konkurenčna prednost Slovenije v podnebni politiki. Najprej kot material sedanjosti in prihodnosti v gradnji in kot prepričljiv odgovor, kako proizvajati in živeti z manj energije in izpusti. Zato zeleni prehod zahteva spremembe v celotni lesnopredelovalni verigi s poudarkom na primarni predelavi (prednostna izgradnja napovedanih lesnopredelovalnih centrov v državi) in revitalizacijo pohištvene industrije. Kako do leta 2030 povečati predelavo lesa na tri milijone kubičnih metrov letno in prihodke lesnopredelovalne panoge na 2,5 milijarde evrov?
Industrijo, predvsem energetsko intenzivno, zadeva več strateških podnebnih dokumentov. Ta panoga pri izpustih ni med najbolj nedolžnimi. Vendar bo celotno gospodarstvo v letih do 2030 pred večjim izzivom, kot je le zmanjšanje izpustov TGP. Več slovenskih podjetij se že srečuje z zahtevami kupcev, ki zahtevajo poročilo o nefinančnih kazalnikih (okoljskih, socialnih in kadrovskih). Slovenska zakonodaja predpisuje trajnostno poročanje velikim družbam z več kot 500 zaposlenimi. Predlog nove evropske direktive širi krog zavezancev. Podjetja bodo morala v trajnostnem poročilu pojasniti, kako skrbijo za okolje (odpadki, poraba energije, vode, izpusti ogljikovega dioksida), kako je z zaposlenimi itd. Trajnostno poročanje kot obveznost bo podjetja spodbujalo ne le k prehodu v manjšo ogljičnost poslovanja. Vabilo jih bo k iskanju rešitev za doseganje konkurenčnosti ob hkratnem vlaganju v zelene tehnologije, ki so dolgoročno najboljše in nujne naložbe. Trajnostno poročanje postaja obveznost in ilustrira pravo vrednost poslovanja zelenega, inovativnega in pametnega podjetja. Ve se, da Slovenija premore že kar lepo število ambasadorjev zelenega gospodarstva.
Med šestimi stebri Zelene agende 2030 je kmetijstvo zavestno postavljeno na konec seznama. Predvsem zato, ker še nima dovolj prepoznavnega in konkretnega zelenega scenarija do leta 2020. Na primer, kako z manj intenzivnim kmetijstvom zmanjšati njegov okoljski odtis? A tudi v konceptu nove evropske skupne kmetijske politike, kljub simpatičnemu pozivu »od vil do vilic«, ni jasno, kako bo Slovenija oblikovala bolj trajnostno prehransko politiko in kakšna bo pot do njenega, katerega, cilja.
Toda z Zeleno agendo 2030 na papirju se lahko Slovenija spotakne že ob prvem koraku. Vprašanje sega v bistvo. Kako je z organiziranostjo za izvajanje podnebne politike, zdaj bi ji morali dodati še program odgovornega ravnanja z viri, torej pristop k uvajanju modela krožnega gospodarstva, sta v končnem poročilu dobro analizirala avtorja Podnebnega ogledala 2020. Kot ukrep v središču sta navedla organiziranost državne uprave in drugih izvajalcev podnebne politike. Kaj preprečuje učinkovito vodenje, koordinacijo in izvajanje politik za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov? Kajti krivci so znani. Obveznosti za zmanjševanje emisij so opredeljene, cilji prav tako. Ali si vsi povzročitelji zaslužijo enak meter odgovornosti in kritičnega spremljanja? Kje se zatika? Ali ima morda Slovenija sprejet preobsežen nabor ukrepov energetske in podnebne politike? Ali ji ni treba določiti prednostnega vrstnega reda v nacionalnem dokumentu, Zeleni agendi, in za njeno izvedbo do leta 2030 doseči najvišje mobilizacije vseh, ki jim ni vseeno, kakšna bo Slovenija ob koncu desetletja? Torej leta 2030. Lahko takšna nacionalna agenda, ki bo operativna in konkretna, poveže in združi Slovenijo?
Nujna je sprememba
Nadzor nad izvedbo Agende 2030, pripravi jo naj strokovna skupina, sestavljena iz avtoric in avtorjev, ki so že doslej po naročilu ministrstev opredelili cilje na ključnih področjih, naj prevzame nadstrankarski svet. Nacionalni organ, ki ne sme biti ne z mandatom ne kako drugače odvisen od vsakokratnih volitev. Ideološka in strankarska polarizacija v državi ni naklonjena oblikovanju skupno dogovorjenih velikih projektov države. Morda bi lahko stranke poenotilo zeleno razvojno desetletje države? Žal ni nujno, da bi to trajalo. Zato naj upravljanje ene od nadvse vitalnih javnih zadev v interesu ljudi in države prevzame nadstrankarski svet, ki bi moral v sistemu organiziranosti države za izvajanje podnebne politike in trajnostnega razvoja dobiti ustrezen status. Smiselna bi bila povezava z državnim zborom. Naloge nadstrankarskega sveta se ne bi omejile le na nadzor nad izvajanjem podnebne politike. Program njegovega dela bi bil operativen slovenski odgovor evropskemu zelenemu dogovoru in bi bil tudi prostor demokratičnega diskurza o tem, kako bo Slovenija zelena matica Evrope. Sestavljali bi ga predstavniki stroke, civilnodružbenih organizacij in gospodarstva, v manjšem delu predstavniki ministrstev in strank (pozicije in opozicije).
Tovrstnega demokratičnega diskurza vseh deležnikov, ki se srečujejo pri posegih v okolje ali pa bi morali povezani sodelovati v realizaciji Zelena agende, v Sloveniji ni dovolj. Poleg tega razvoj demokracije zahteva sveži kisik – večji vpliv civilnodružbenih organizacij in procese interakcije družbenih podsistemov. Predvsem tistih, ki bodo zavestno odpirali prostor najboljšim rešitvam razogljičenja in krožne ekonomije v Sloveniji. Zelena mobilizacija Slovenije je temelj za start Zelene agende 2030, ki naj bo polnokrvna identiteta države in njenega vrednostnega sistema.
Gozd je DNK Slovenije, najboljši ponor ogljika, in trajnostno gospodarjenje z gozdom je klic, ki je iz Glasgowa najbolj odmeval.
Ravnanje z odpadki ni edini steber v konceptu, kako bo Slovenija odgovorila na pomanjkanje surovin na trgu in kako bo odgovorno ravnanje z viri postavila v jedro modela krožnega gospodarstva.
Zelena mobilizacija Slovenije je temelj za začetek uresničevanja Zelene agende 2030, ki naj bo polnokrvna identiteta države in njenega vrednostnega sistema.