Podlistek OBLJUBLJENA DEŽELA
Dve leti, ki sem ju prebil na Occidentalu, sta bili začetek mojega političnega prebujanja. Ampak to še ni pomenilo, da sem verjel v politiko. Z redkimi izjemami se mi je vse, kar sem opažal o politikih, zdelo dvomljivo: pričeske, oblikovane s sušilnikom za lase, divje režanje, puhlice in izrabljanje položaja v svoj prid na televiziji, medtem ko so se za zaprtimi vrati prilizovali korporacijam in drugim interesom bogatih. Bili so igralci v zrežirani igri, sem sklenil, in nobenega opravka nisem hotel imeti s tem.
Pozornost pa mi je pritegnilo nekaj širšega in manj konvencionalnega – ne politične kampanje, temveč družbena gibanja, v katera so se združevali navadni ljudje, da bi dosegli spremembe. Postal sem učenec pristašev volilne pravice žensk in zgodnjih sindikalnih aktivistov, učenec Gandija, Lecha Wałese in Afriškega nacionalnega kongresa. Predvsem pa so me navdihovali mladi voditelji gibanja za državljanske pravice – ne samo doktor King, temveč tudi John Lewis in Bob Moses, Fannie Lou Hamer in Diane Nash. V njihovih junaških naporih – hoji od vrat do vrat zaradi vpisovanja novih volivcev v volilni imenik, sedečih protestih v okrepčevalnicah in pohodih ob pesmih o svobodi – sem videl možnost uresničevanja vrednot, ki me jih je naučila mama; kako je mogoče krepiti moč ne z zatiranjem, temveč s povzdigovanjem drugih. To je bila prava demokracija na delu – demokracija ne kot dar z višin ali kot deljenje plena med interesnimi skupinami, ampak demokracija, ki je bila prislužena, delo vseh. Rezultat ni bila samo sprememba gmotnih pogojev, temveč občutek dostojanstva za ljudi in skupnosti, vez med tistimi, med katerimi je bil nekoč na videz velik prepad.
To, sem sklenil, je bil ideal, za katerega si je bilo vredno prizadevati. Samo fokus sem potreboval. Po drugem letniku sem se prepisal na univerzo Columbia, misleč, da bo to nov začetek. Tri leta sem v New Yorku, večinoma brez starih prijateljev in razvad, tičal v enem propadajočem stanovanju za drugim in živel kot menih – bral, pisal, polnil dnevnike, pri tem pa se mi je le redko kdaj ljubilo hoditi na študentske zabave ali sploh jesti tople obroke. Izgubljal sem se v svojih mislih in se obremenjeval z vprašanji, ki so se na videz nalagala drugo na drugo. Zakaj so bila nekatera gibanja uspešna, druga pa so propadla? Če je del ideala vsrkala konvencionalna politika, je bil to znak uspeha ali tega, da si ga je ta polastila? Kdaj je bil kompromis sprejemljiv in kdaj je šlo za izdajo; in kako si vedel, kaj je kaj?
Oh, kako resen sem bil takrat – kako zagret in brez vsakršnega smisla za humor! Ko se spomnim na svoje dnevniške zapise iz tistih časov, čutim veliko naklonjenost do mladeniča, kakršen sem bil – mladeniča, ki je koprnel po tem, da bi pustil svoj pečat v svetu, ki je hotel biti del nečesa velikega in idealističnega, česar glede na dokaze na videz sploh ni bilo. Konec koncev je bila to Amerika na začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja. Družbenim gibanjem iz prejšnjega desetletja je upadel zagon. Uveljavljal se je nov konservatizem. Predsednik je bil Ronald Reagan, gospodarstvo je bilo v recesiji, hladna vojna je bila v polnem razmahu.
Če bi odpotoval v preteklost, bi morda priporočil mladeniču, kakršen sem bil, naj za trenutek odloži knjige, odpre okna in spusti v sobo svež zrak (moja kadilska navada je bila v polnem razcvetu). Rekel bi mu, naj se sprosti, spozna nove ljudi in si privošči užitke, ki jih življenje pridržuje za tiste, ki so stari malo čez dvajset let. Redki prijatelji, ki sem jih imel v New Yorku, so mi skušali svetovati podobno. »Ne bodi tako zapet, Barack.« »Dati se moraš dol.«
»Zelo idealističen si. To je sicer super, ampak ne vem, ali je to, o čemer govoriš, v resnici sploh možno.«
Tem glasovom sem se upiral. Upiral sem se prav zato, ker sem se bal, da imajo prav. Kar koli se je že snovalo v meni v tistih urah, preživetih v samoti, kakršna koli vizija o boljšem svetu je že smela cveteti v rastlinjaku mojega mladostnega uma, vse to je komajda prestalo že preprosto preizkusno razpravo. V sivi svetlobi manhattanske zime in ob prevladujočem cinizmu tistega časa so se moje ideje, izgovorjene na glas v učilnici ali ob kavi s prijatelji, zdele fantazijske in za lase privlečene. To pa sem tudi vedel.